40045899114 A473885cb6 K DTo je mesto stoterih obrazov in številnih poimenovanj - zgodovinsko Bizanc in Konstantinopel, mednarodno uveljavljeni Istanbul in še po slovensko Carigrad so imena, ki ga naš jezik omenja za predel kopnega, ki gleda tako v Evropo kot tudi v Azijo. Ta kraj, kjer je zavoljo morske ožine obsojen na večno tavanje med evropskimi in orientalskimi običaji, so vrata, kjer so se skozi zgodovino srečevale le največje civilizacije, kar obiskovalci danes enega najbolj turistično zanimivih evropskih mest lahko občutimo na vsakem koraku.    

Želja po orientu je v evropskem človeku vsidrana že vsaj od časa Marka Pola, nam na Gimnaziji Krško pa se je ideja o obisku Istanbula  porodila kmalu po enem od največjih športnih zmagoslavij v novejšem obdobju naše mlade države. Lahko priznamo, da smo si ga izbrali tudi zato, ker za nas učitelje ta destinacija  pomenila zakladnico pedagoških idej in bo s svojim pridihom eksotike vedno velik izziv, ki ambiciozno postavlja zastavljene učne cilje neformalnega učenja dijakov zelo visoko. 
  
Cenovna sprejemljivost nizkoproračunskega projekta je hitro spodbudila veliko zanimanje tudi med dijaki Srednje poklicne in strokovne šole Krško, kar je priprave le pospešilo. Ko k vsem tem prištejemo zraven še mladostni avanturizem in privlačnost moderne oblike potovanja, ki odrivajo vstran turistične agencije z vnaprej določenimi urniki in visokimi cenovnimi postavkami aranžmajev, se je zbudil  aktivni popotnik s ciljem samostojno raziskovati in doživljati, spoznati in se naučiti. Takrat poti nazaj ni bilo več. Dejansko smo to začutili  prav vsi izmed 29 dijakov in treh učiteljev spremljevalcev, ko smo se na podpovprečno mrzel počitniški dan prvega v marcu odpravili na letalo, s seboj pa odnesli samostojno izdelan trojezični slovar kot poskus sporazumevanja z domorodci, in skripto nalog, ki nas je na vsakem koraku opomnila, da arhitektura komunicira preko lepega z matematičnim jezikom geometrije. Veliko ugank in vprašanj ter časovna omejenost. Kot na šolskem testu. A tukaj je bilo prisotno še nekaj več: pričakovanje prihoda na tako dolgo zaželeno destinacijo. Na Istanbul se lahko prvič pripravljaš kolikor časa hočeš, a te tisti prvi trenutek popolnoma razoroži. Petnajstmilijonsko mesto ima čudovito urejen javni promet, a je gostota prebivalstva taka, da kraji, od koder prihajamo, delujejo od tam kot kronično demografsko ogrožena področja. Z letališča, ki nosi ime po očetu moderne turške države, je do starega mestnega jedra ura in pol  gnetenja na podzemni, kjer čas  hitro mineva, a na koncu vsak prav rad vidi razgled s terase hostla na bosporsko ožino. Promet se tu nikoli ne ustavi, ko pogledaš  na arhitekturo pa ti je jasno, da si prišel od daleč. Tujih obiskovalcev  je ogromno, motilcev pozornosti pa tudi - nekatere privablja blago na stojnicah ob cestah, kjer so turisti lahka tarča, drugim se cedi slina po hitri turški hrani, ki draži nos.

Dijaki sčasoma prepričajo nas spremljevalce, da se lahko znajdejo sami in avantura se tako prične. Razporejeni v delovne skupine se vsake toliko časa vračajo ob dogovorjeni uri na dogovorjena mesta, njihovi radovednosti pa je v celoti zadoščeno. Največje znamenitosti kot so Aya Sofia, Modra mošeja, palača Topkapi in Potopljena cisterna so blizu skupaj in po nekajdnevnem potepanju tam okoli se vsak  v parku Sultana Ahmeda počutili že kot na trgu Matije Gubca. Tukaj nas spoznajo tudi prodajalci in gostilničarji, ki z umetnostjo prijaznosti in nedorečenimi obljubami po ‘dobri ceni’ privabljajo goste. Motivov za fotografiranje in snemanje je preprosto preveč. Zaradi obnove Modre mošeje in nenačrtovanega ovinka okoli Velikega bazarja  zadnji dan imamo  srečo spoznati prostovoljce v Sulejmanovi mošeji, še enem biseru mesta, kjer nam na prijazni, nevsiljiv način študent razloži pomen Islama in njihovih obredov. To, da je zgodovina vojn senca, ki jo meče perspektiva človeške percepcije, spoznamo tudi tu. Ostanke otomanskih zavojevalcev slovenskih krajev v srednjem veku spoznavamo kot čaščene osebnosti in velike vodje, ki so na vpogled vsem v javno dostopnih grobnicah. A mesto ponuja tudi svoj sodobni obraz: Vodafone park, štadion Črnih orlov, igralcev Bešiktaša. Nekateri smo ga obiskali kar trikrat.

 

Pod vtisom prvega dne, ko na razprodani polfinalni tekmi turškega pokala pred očmi 40 tisočih razgretih navijačev udarita mestna rivala,  naposled v tretjem poskusu z ogledom celotnega športnega kompleksa naši največji ljubitelji nogometa le pridejo na svoje. In ko s huronskim navijanjem doživiš strast prebivalcev, te čaka še velikost mesta: pogled naokoli   z vrha najvišje stavbe v Istanbulu - stolpa Saphirre.  Blizu vrtoglavice s terase 54. nadstropja na višini 262 metrov si obiskovalec lahko privošči še 4D kino predstavo letenja nad mestom. Na koncu se ob s soncem ožarjenem Bosporju, ki oznanja konec neke dnevne pravljice in lučeh tam daleč spodaj (te ti navkljub temi ne pustijo zaspati),  zaveš razliko med naravnim in umetno ustvarjenim okoljem, kar da vsakemu človeku misliti o poteh moderne družbe. To kljub vsemu ne zaustavlja prihoda  priseljencev kot tudi ne turistov v ta mistični svet človeške civilizacije. Tukaj preprosto stvari tečejo in ljudje na ulicah delujejo srečno. Marsikdo pa v pogovoru pogreša svobodo in opisuje turško pojmovanje demokracije. Nadvse prijazni in ustrežljivi ljudje z izrazito trgovsko žilico vzbujajo v nas občutek sprejetosti, ki ga dodamo k  hvaležnosti, da smo se za štiri dni otresli domačega polarnega mraza. Tako tudi sami kot da bi si zaželeli podaljšati obisk, nismo veliko spali. Družabne igre in virtualne naloge nekateri vzamejo kar preveč resno pozno v noč, a kljub vsemu budnica, naravnana po dvournem časovnem zamiku,  zjutraj  ne deluje deluje preuranjena. Vsak je iz Istanbula prinesel svojo zgodbo, nekateri smo si zapomnili tudi prešerno večerno vzdušje v lokalu, kjer smo jedli, nekateri  posedanje na blazinah na obali azijskega dela  pred otokom z Deviškim stolpom, drugi po dramatičnem barantanju z uličnimi trgovci, nekateri po doživetju v hamamu, tradicionalni turški kopeli.

Spremljevalci Alenka Špan, Matic Kozole in jaz si ga bomo zapomnili kot nadvse prijetno in poučno druženje z našimi dijaki drugega in tretjega letnika gimnazije, drugega in tretjega letnika strojne šole ter drugega in četrtega letnika elektro smeri, kjer smo se spoznavali na drugačne načine kot se v šolskih klopeh. Naj bo še mnogo takšnih.

Matej Mlakar, profesor matematike 

Povezava do fotografij: http://matej.info/index.php/aktivnosti/strokovne-ekskurzije/231-strokovna-ekskurzija-v-instanbul