Na šoli smo ob svetovnem dnevu poezije dijaške pesmi nagrajevali z napitkom že tretjič. Letos ni bila v ospredju ne množičnost ne nagrada, čeprav gre za pesniško akcijo, ampak prostovoljnost in prepričljivost ustvarjanja.
Iz približno 70 avtorskih pesmi lahko razberemo, da naši/-e dijaki/-inje niso le srčni ljudje in spretni besedovalci, ampak tudi vedo, da le iz iskrenosti nastajajo prepričljive pesmi. Kot pravi Oton Župančič: Vse se da v poeziji naučiti, le dvojega ne. Ako nima tvoje oko lastnih žarkov in tvoja kri svojega utripa, ti pesem ne bo sijala, ne bo pela.
Nekatere ljubezenske pesmi iz pesniške čipke na zaobljeni steni v avli zares ganejo. Drugo prevladujočo tematiko predstavljajo pesmi, ki govorijo o učenju, znanju, uspehu, o posameznih področjih, kot sta matematika, elektrotehnika, seveda tudi na šaljiv način. Tretji sklop se nanaša na prihodnost, mir, narodno zavednost. Ena pesem je posvečena materi, dve pa kavi. Letos smo dobili najdaljšo pesem – po Prešernovem motivu povodnega moža in tri nove pesmi profesoric. Vse pesmi so v slovenščini, razen dveh, ki sta v angleščini.
Nekatere pesmi smo prebrali v odsotnosti avtorjev, drugi so ostali na dogodku tudi po končanem pouku, tretji je skrivaj dodal na steno svojo nepodpisano pesem, četrtemu smo »potegnili« pesem iz žepa, ko je že odšel skozi vrata, tudi pomočnik hišnika je spesnil svojo kitico. Prijetno nas je ogrela pohvala dijakinje za profesoričino pesem.
Najbolj pa nas radosti spoznanje, da med mladimi rastejo bodoči ustvarjalci, ki upravičeno razmišljajo o lastni pesniški zbirki ali blogu.
Iz slovenističnega kabineta se na tem mestu zahvaljujemo vsem, ki ste svoj čustveni svet delili. Zahvala gre tudi tistim, ki ste spodbudili dijake k sodelovanju ali kako drugače podprli dogodek ter skrbeli, da je potekal v prijetnem povezovalnem vzdušju.
Fotografirala sta Adrijan Lebič in Žiga Šume iz R4A.
Aktiv slovenistk, zapisala Jana Škoda, prof.
