Zlato poskusno odpravo na visu smo prvič izvedli v koledarski zimi med 15. In 18.2.2024. Odprave so se udeležili Marko Mlakar, Žan Kos, Jan Kozole, Rok Vintar in Gašper Ružič, prvič se je v vlogi ocenjevalca odprave preizkusil Matic Plevanič, spremljevalca sva bila Matej Mlakar in Alenka Špan. Za cilj odprave so si fantje zadali posneti film o zgodovinskih spomenikih Visa, telesna in psihična pripravljenost zaradi vseh opravljenih treningov ter lastnega športanja nista bili nikakršen problem, največ preglavic jim je povzročal kratek zimski dan, ki se zaključi okoli pol šestih zvečer, zato so vstajali zelo zgodaj, da so zelo razgibano zlato traso opravili do sončnega zahoda. Svoje izkušnje so strnili v dnevniške zapise po dnevih.

DAN 0 – PRIHOD NA OTOK VIS IN BIVANJE (JAN KOZOLE)

Zgodaj zjutraj smo se zbudili, saj smo se ob 5. uri zbrali na OMW-ju v Krškem nasproti srednje šole, naložili vso našo opremo v kombi in se hitro odpravili na pot proti Splitu, kjer nas je čakal trajekt za na otok Vis. Okoli 9. ure smo prispeli na Split, kar 2 uri pred trajektom. Med čakanjem na trajekt smo si ogledali mesto Split in se med potjo ustavili ter šli na pijačo. Kasneje smo se ustavili še pri pekarni, kjer smo zavohali mesni burek in si ga seveda tudi kupili ter ga takoj pojedli, še za na pot do trajekta smo si ga vzeli. Ob 11.uri smo že bili na trajektu. Najprej smo si ogledali trajekt, nato pa odšli na palubo in tam preživljali pot ob razgledu na morje. Pot je trajala 2 uri in 20 minut. Ob pristanku na otoku Vis smo se takoj odpravili v apartma, od zunaj ni zgledal nič kaj posebnega , ampak notri pa je bil pravi luksuz, skoraj nismo verjeli svojim očem kako lepe so bile sobe. Najprej smo ogledali sobe nato pa še razpakirali našo opremo. Ko je ura odbila 16.00, smo se odpravili kopat na morje. Voda je bila preveč mrzla, da bi lahko v njej bili dlje časa, saj je imela približno 15 stopinj. Ob vrnitvi s kopanja je sledila večerja: špageti z paradižnikovo omako. Čez nekaj ur smo ponovno jedli špagete, ker nas je ponovno prijela lakota. Večer smo preživeli ob plesanju na glasbo, ki se je predvajala na televiziji, kasneje pa smo še gledali filme, ob približno 21. uri smo si umili zobe in se odpravili spat.

PRVI DAN (ROK VINTAR)

Prvi dan smo začeli z budnico ob 6.uri ter zajtrkom. Na pot smo se odpravili malo čez 7, saj smo morali pregledat, če smo vse spakirali in vzeli  seboj. Pot smo začeli v mestu Vis ter najprej šli ob obali do cerkve Sv. Juraj, nato pa smo se po brezpotju prebili do ruševin trdnjave Wlington, kjer nas je neprijetno presenetil razgled na ogromno smetišče. Hitro mo nadaljevali pot do uvale Stončica, ki je bila veliko prijetnejša za naše oči. Ob obali smo po lepi potki nadaljevali pot do svetilnika na rtu Stončica. Zaradi rastja na poti, ki ni bila najbolj vidna, smo se do naslednje točke prebili po skalnati obali do uvale Mala Smokvater se po dolgem prebijanju poti čez popolnoma zaraščeno pot prebili do makadama, ki nas je vodil do uvale Milna ter ponovno ob obali do uvale Zaglav. Do zadnje točke smo šli skozi vasi Podstražje in Rukavac, ki nista najbolj poseljeni. Zaradi zaraščene in težko prehodne poti od uvale Ruda do uvale Travna smo se odločili, da gremo raje ob obali, čeprav nam je to vzelo nekaj več časa, ampak je bilo veliko varneje, saj nas je že ujela tema in smo skoraj  3/4 ure do zadnje točke hodili po temi. Sicer bi morali oditi še eno točko dalje, a nam to ni uspelo zaradi teme in prenevarne poti, ki vodi do uvale, zato smo se utaborili, najedli in odšli spat, da bi lahko naslednje jutro zgodaj zjutraj vstali in odšli naprej po poti.

DRUGI DAN (GAŠPER RUŽIČ)

Drugi dan odprave smo se tudi morali zbuditi dokaj zgodaj približno ob šestih. Po hitrem postopku smo pospravili šotore in nekaj pojedli. Na pot smo se odpravili ob 6.50 ter slikali in snemali sončni vzhod. Malo so se čutile noge in podplati od prejšnjega dne, ampak nič kritičnega. Iz Uvale Travna, kjer smo spali, smo začeli hoditi proti kontrolni točki številka 8, naslednji uvali na našem zemljevidu, kjer smo se slikali, naredili nekaj posnetkov z dronom, nato pa nadaljevali pot, saj je bilo ta dan še veliko za prehodit. Naslednjih par kontrolnih točk je bilo dokaj dolgočasnih, saj smo hodili po makadamski cesti in ne po kakšnem zanimivejšem brezpotju, smo pa na kontrolni točki 11 naleteli na Titovo špiljo, manjšo votlino, ki jo je Tito leta 1944 uporabljal za svoje zavetišče. Naredili smo par slik in odšli naprej. Naslednja točka je bil Hum, najvišja točka otoka Vis. Do naslednje točke smo se  morali malo potruditi sami, saj je bilo pred nami popoln brezpotje za vsaj 1000 metrov. Nekateri smo v takih avanturah uživali, drugi pa spet ne, skupaj pa smo se uspešno prebili skozi trnje in grmičevje, da bi prišli do kontrolne točke, kjer smo ta dan nameravali prespati. Imeli smo še približno 2-3 kilometre hoje do končne lokacije. Malo smo morali pohiteti, da nas ni  ponovno dobila tema, na lokacijo tabora smo prišli malo pred temo okoli 17:50. Dokler smo imeli še kaj svetlobe, smo hitro postavili šotore in si pripravili nekaj za pod zob. Vsi smo dokaj hitro zaspali, saj je bil drugi dan kar naporen.

TRETJI DAN (MARKO MLAKAR)

Tretji dan naše poskusne odprave smo začeli tam, kjer smo končali drugi  dan, na 17. točki na karti in 16. točki na Mapy-ju (oz. malo nazaj, saj je bil tam bolj primeren prostor za postavitev šotorov - lepa podlaga). Zjutraj smo se zbudili v mrzlo in vlažno jutro (ob približno 5.30). Hitro smo pospravili šotore in se odpravili proti Komiži, kjer sta bili naši naslednji dve točki, ena takoj pri vstopu v mesto pri cerkvi sv. Nikola in druga na koncu mesta blizu cerkve Gospa gusarica. Tam smo na hitro pozajtrkovali in se nato podali na pot proti uvali Barjaška. Pot do te uvale je bila urejena, je pa bil prvi del dokaj strm, zatem pa je sledil prijeten spust do uvale, kjer smo nato imel topli obrok dneva. Tam smo se malo zamotili, saj smo namočili noge in razgrnili naše vlažne ter mokre šotore. Ko so bili šotori končno posušeni, smo se namenili proti bunkerjem, kiso še vedno v dokaj dobrem stanju, pred njimi smo malo posedeli, nato pa si jih šli ogledat še od znotraj. Pot nas je nato vodila na Dragodid, kjer smo malo pod vrhom pustili svojo opremo in se spustili do naše naslednje točke (Uvala Zakamica). Nato pa nazaj gor in naprej na pot. Pot nas je vodila mimo Pićine in Širokog brda vse do crkve Sv. Antuna Padovanskoga, pred katero smo naredili hiter postanek in se napotili še na naši zadnji dve točki (Uvala Oključna in Uvala Slatine). Pri Uvali Oključna smo se samo slikali in hitro šli dalje, nato pa naslednjič malo pred Uvala Slatine, malo pred njo smo dobili nova navodila. Naš spremljevalec nam je svetoval, naj gremo na točko v uvali drugi dan zjutraj, saj naj bi bila spodaj krajša pot do prve  točke naslednjega dne. Na grebenu nad uvalo smo zato postavili šotore, nekaj malega pojedli in šli spat. Vreme nam je ves dan šlo na  roke, saj ni bilo ne mrzlo in ne preveč vroče in smo lahko hodili brez kakršne koli težave. Dan orientacijsko ni bil preveč zahteven,  je pa bil kar dolg kar se tiče prehojenih kilometrov.

4. dan (ŽAN KOS)

Nedeljsko jutro smo začeli na vzpetini nad točko 25. Prejšnji večer smo se odločili da 25. točke ne bomo obiskali zvečer, ampak zgodaj zjutraj. Načrt je bil, da se s 25. točke po gozdni poti prebijemo do glavne ceste, vendar poti nismo našli, zaradi preteklih slabih izkušenj z nevrisanimi potmi smo glasovali ali naj vztrajamo s hojo po potencialno slabo prehodni, krajši gozdni pot  ali se vrnemo na cesto in pot podaljšamo za približno kilometer, s tem pa se izognemo visokem rastju, strmemu klancu in mokri kamniti podlagi. Glasovanje se je končalo s 3:1 v prid ceste in tako smo se odpravili po daljši poti. Pot nas je nato vodila po glavni makadamski cesti, dokler nismo skrenili na ožji kolovoz, ki nas je pripeljal do gozdne poti, ki nas je skozi gosto rastje privedla direktno na točko 26. Pot skozi gozd je bila zelo zanimiva, saj so se sledi urejene poti neprestano pojavljale in izginjale. Začelo se je po preraslem kolovozu mimo zapuščenih popolnoma zaraščenih hiš, nato pa se je začela po 3 dnevih že zelo znana kamnita ograja, ki nam je pomagala najti izhod iz te sredozemske džungle. Ko smo prišli ven, smo že zagledali bunkerje za podmornice. Ampak zaradi napačno prebranega zemljevida smo zavili v napačno stran in deset minut hodili v napačno stran, na srečo je Marko podvomil v našo izbiro poti in nas popravil in tako smo čez 20 minut prispeli na 26. točko, kjer smo se sončili ter komentirali dogajanje v Sloveniji med našo odsotnostjo. Na tej točki ob vodi smo počivali približno 1 uro, med tem časom smo si skuhali toplo malico, ko pa smo bili siti in smo se najedli, smo se odpravili naprej. Čakale so nas še 3 točke,  vse so bile ob glavni cesti ali pa makadamu, zato sva se z Markom preobula v natikače in končala našo poskusno odpravo  v Plevanič stilu. Naslednje točke smo pobrali brez težav, nato pa smo se na zadnji usedli na klopco in zaključili našo poskusno odpravo na Visu.

Poskusna zlata odprava na Visu se je za Zlate deževnike aka Golden Earthworms ter njihovega ocenjevalc na njegovi prvi odpravi v takšni vlogi končala uspešno, nekaj napak bomo odpravili septembra na kvalifikacijski na Olimp, fantje so se pogumno prebijali preko zaraščenih brezpotij spomladanskega Visa, se borili z dolžino februarskih dni, ki so koledarsko še vedno zima, ter skoraj vsak dan šotore postavljali po temi. Vis so obkrožili, prehodili malce več kot predpisanih 80 km, zasluženo praznovali s pico ali dvema ter si ustvarili še bolj odlične temelje za ta pravo odpravo in pa lastne pustolovske podvige v prihodnosti.

Ekipa Mepi Krško