Dan poezije smo tudi letošnje šolsko leto 2018/19 obeležili s prireditvijo Napitek plačaj z verzom, ki že pridobiva dih tradicionalnosti, a kljub vsemu vedno znova poskrbi za novosti in presenečenja. V letošnjem letu so dijaki, profesorji in ostali zaposleni podprli jezikovno pestrost in raznolikost poetičnega izraza z različnimi oblikami ter stili pesnikovanja. Navdih zanje in poznavanje literarnega znanja pa so iskali in našli v konsih, likovnih pesmih, pesmih, ki so izpovednost ovile v matematične formule ali računalniški jezik.
Še vedno so prevladovale kratke izpovedne pesmi, ki so se jim pridružili haikuji, in pesmi, s katerimi so avtorji želeli opozoriti na svet okrog nas in dogajanje na šoli. Poezija je po svoji naravi intimnejša od pretežne večine umetniških praks. Medtem ko se po eni strani približuje neubesedljivemu, po drugi strani širi meje jezika – in s tem tudi polje dialoga – ter vstopa v polje družbenega, ga nagovarja, reflektira. Menim, da smo to dosegli vsi zbrani in tudi profesorica Maja Divjak Malavašič, avtorica misli o vrbi in ureditvi kroga pred šolo.
Misli o ureditvi kroga pri vhodu v šolo in njegovi simboliki
VRBA ali IVA je pionirska vrsta dreves, kar pomeni, da živi na področjih, ki drugim drevesom niso primerna za rast. Lahko bi jo poimenovali borka za prostor pod soncem. Naša vrba je center kroga, obdana s pisanimi savskimi prodniki, ki simbolizirajo njeno naravno okolje. Saj vemo, da vrba najlepše uspeva ob vodi in v objemu kamenčkov. Na videz nežna, spoštljiva s svojimi dolgimi, gibkimi in upognjenimi poganjki, ki so sklonjeni in segajo skoraj do tal, deluje ponižno. Pa vendar je v njej skrita velika moč in skromnost. Vrba je bila vedno znana kot drevo sanj in očaranosti ter je bila povezana s keltskimi legendami o pesnikih, ki jih je navdihovala in jim prenašala skrita sporočila vode in lune.
In kako jaz vidim pomen vrbe pred šolo?
Ta vrba stoji pred vhodom in nam vsem vošči lep, skrivnosten pozdrav, ko vstopamo v hišo učenosti. Opozori nas, da lahko postanemo močni le s spoštljivostjo. S svojimi vejicami, ki so obrnjene k tlom, nas nagovarja, da se moramo vedno ozreti navzdol, preden se podamo navzgor. To pomeni, da se moramo vedno zavedati, da nikoli nismo sami in ničesar v življenju ne moremo narediti sami. Le v skupini in s spoštovanjem drug do drugega smo močni in lahko sledimo svojim sanjam. In seveda, vrba je pojem skromnosti, saj za svojo rast potrebuje le malo zemlje in vodo. Skromnost pa je vrednota, na katero smo vsi, vzorno predani potrošništvu, gladko pozabili. In vrba je tu in nam tiho šepeta, če se le za hip umirimo in ji prisluhnemo s srcem. In v trenutku tišine, ko bomo samo sami s seboj in z njo, nam bo zaupala še veliko skrivnosti. In ni naključje, da je v našem krogu obdana s sivko, ki je veliko več kot le dišeča vijolična cvetlica. Je začimba, rastlina, ki jo uporabimo v kozmetiki, za masažo, piling in omogoča nam različne dišeče razvade. Pravijo, da ima tudi sivka skrivnostne moči, saj nam s svojim omamnim vonjem odvzema občutek samote in zapuščenosti ter nas vzpodbuja k izražanju individualnosti. To pa je tisto, kar po malem potrebujemo prav vsi.
In zato bodimo hvaležni za čudoviti pozdrav, ko vstopamo in odhajamo iz naše šole. Ta krog so uredili naši kolegi, sošolci in profesorji, ki so se povezali v čudovito zgodbo. In ta zgodba se bo nadaljevala. V to sem prepričana! Maja Divjak Malavašič
Tudi slovenistke in vsi, ki v skromnosti, povezanosti, ljubezni, umetnosti vidimo smisel življenja, vemo, da bo naša poezija drugo leto znova »zacvetela«.
Simona Karl