Predavanje Zdenke Zalokar Divjak: Kako se boriti proti patologiji sodobnega časa? (bolezni odvisnosti, agresivnosti, samomori)
Dne 23. 3. 2012 je za gimnazijske učitelje in starše ŠC Krško – Sevnica predavala dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja in logoterapevtka z bogatimi izkušnjami iz dela z otroki vseh starostnih obdobij.
Na življenjskih primerih nam je pokazala, kako sta dolgčas in apatija kot pokazatelja bivanjske praznine med mladostniki le pomanjkanje njihove nepripravljenosti na življenje in nezmožnost vlaganja svoje energije in časa v naloge in cilje. Te pa jim lahko pomagamo iskati starši, a ne s svojo preveliko skrbjo ter odvzemanjem njihovih nalog in dolžnosti, temveč s pravo mero doslednosti in zahtevnosti.
Predavateljica opaža, da je v porastu skupinski nevrotični sindrom, ki vodi do deviantnih obnašanj, kot so bolezni odvisnosti, depresije, samomori, agresivnost. V zadnjih 10 letih je zagotovo največja odvisnost od računalnikov, tudi v Sloveniji, kjer smo tudi na prvem mestu v Evropi po številu samomorov mladostnikov v starosti do 17 let. Ironija pa je, da mlade k tako drastičnemu dejanju privedejo povsem vsakodnevne težave, kakršen je neuspeh v šoli, nesrečna ljubezen ali družinske razmere. To kaže na dejstvo, da naši mladostniki niso pripravljeni na življenje, v njih tudi ni ponotranjen aksiom nedotakljivosti življenja.
Pri tem nosimo težo vsi, ki otroke vzgajamo in vodimo. Starši in učitelji po predavateljičinih besedah naj ne bi otrokom razlagali, zakaj nekaj morajo narediti ali kaj bodo v zameno dobili, sicer postanejo manipulatorji. Ne imejmo slabe vesti, če smo do njih zahtevni in jim postavljamo naloge. Otroci morajo imeti naloge in cilje, saj to zahteva napetost med njimi in ciljem, prisiljeni so se usmeriti v idealno, pri tem pa si ustvarjajo možnost tolerance, vztrajnosti, čakanja.
Pri mladostnikih nas je predavateljica opozorila na njihov specifičen način funkcioniranja, to je pretežno na čustveni ravni – so občutljivi, ranljivi, menjujejo razpoloženje, manj delujejo na razumski ravni. Če so nemočni, nesprejeti, čutijo nesmisel bivanja, potem postanejo skrivnostni, želijo biti sami, so kritični do svojih najbližjih, so pasivni in zdolgočaseni. Takrat je največja nevarnost, da začnejo iskati dogajanja ob drogi, alkoholu in drugih odvisnostih. Pomembno je, da starš z otrokom ohranja stik in pogovor, četudi po indirektni poti, npr. ob skupnem pomivanju oken, ob delu z očetom v delavnici ipd.
Učitelji pa jim moramo ponuditi veliko lepih, doživljajskih vsebin, ki pa jih je treba potem poglobiti, utrditi, se jih naučiti.
Predavanje je bilo strokovno in hkrati dovolj življenjsko, naslonjeno na vrednote, ki si jih vsi želimo negovati pri naših mladostnikih. Žal pa je bil obisk predavanja zelo slab.
Veronika Gradišek
