V decembru se vsako leto po celem svetu izvaja akcija Amnesty International Pišem za pravice. Namenjena je vsem, ki želijo na svoj način in z malimi koraki pripomoči k temu, da bi povsod na svetu veljalo isto za vse: osnovne človekove pravice morajo ostati nedotakljive. Vsako leto je izbor posameznikov, ki jim namenjamo svoja pisma upanja, pester in raznolik, letos smo po vsem svetu pisali za turško novinarko, znanega ameriškega žvižgača, indonezijskega učitelja, kamerunskega študenta, egiptovskega fotoreporterja, kanadske staroselce, perujsko kmetico, begunske otroke v Sloveniji in malavijsko deklico, ki se je rodila kot beličnica oziroma albinka.

Letos smo na šoli pri pouku angleškega jezika napisali več kot sto pisem podpore Annie Albert iz Malavija in Eren Keskin iz Turčije, mnogi smo tudi poklikali peticije na spletni strani Amnesty International, s katerimi preko spleta zbiramo pisma podpore. Namen naših vsakoletnih decembrskih ur je spoznati, kako dragoceno darilo so osnovne človekove pravice, kako močno smo privilegirani, ker se nam ni potrebno bati zaradi poslanega SMS sporočila, dviga zastave, pisanja o manjšinah, ogroženosti kmetije zaradi rudnikov, ker ne razumemo preprostih besed v jeziku dežele, ki nam nudi začasni dom ali pa ker smo kot beličniki ogroženi, da nas bodo preprosto pobili in dele našega telesa kot amulete prodali za visoko ceno. Vsaka učna ura je bila globoka lekcija hvaležnosti, pisma smo napisali po starem na roke, narisali tudi nekaj prijaznih podobic naše prijateljske podpore ter se pogovorili o tem, kako lahko vsak še tako majhen korak pri borbi za človekove pravice šteje, če se za to zares zavzamemo ter se dobro organiziramo. V pogovoru smo se dotaknili tudi tega, da se lahko "upiramo" tudi na miren in dostojanstven način ter da za dosego plemenitih ciljev ni potrebno poseči po kakršnemkoli nasilju. Števec na spletni strani Amnesty International Slovenija kaže, da smo po vsem svetu napisali 2.351.147 pisem podpore. V luči tega naš mali prispevek 100 in nekaj pisem dobi poseben pomen. 

Letos smo pisali dijakinje in dijaki prvega in četrtega letnika gimnazije, drugega, tretjega in četrtega letnika računalniškega tehnika, drugega letnika poklicno-tehniškega programa elektrotehnik in strojni tehnik ter drugega letnika avtoserviserja. Z vsakim razredom sem pisma pisala Alenka Špan, njihova profesorica angleškega jezika.