Domovina je širši dom, dežela, v kateri smo se rodili in v njej prebivamo. Domovino povezujemo z narodom in s prvim jezikom (materinščino). Domovinska zavest vključuje občutek pripadnosti narodu in jeziku ter prizadevanja, da to dvoje ohranjamo kot vrednoti, ki so ju gojili naši predniki, zato jo opredeljujemo tudi kot narodno zavest. V obdobjih, ko so bili Slovenci politično nesamostojni in ogroženi, so prav naši besedni umetniki vzbujali in utrjevali narodno zavest sodobnikov. S svojimi deli, posvečenimi domovini, pa so vplivali tudi na poznejše generacije. Domovinska tematika je imela poleg narodne tudi pokrajinsko in jezikovno razsežnost: v naši književnosti so pogosti motivi navezanosti na domačo pokrajino in na vso slovensko deželo, v njej je večkrat izražen spoštljiv odnos do materinščine. Slovenski jezik se je kljub slabim okoliščinam ohranjal in razvijal prav po zaslugi naših pesnikov, pisateljev in dramatikov.

Književna obdobja in dela, ki obravnavajo domovinsko tematiko

Reformacija je postavila temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in zavedanju, da je jezik osrednji dejavnik pri oblikovanju naroda. Pojavila se je zavest o skupnosti vseh Slovencev, ki se je kazala v nagovorih, s katerimi je začenjal svoja besedila Primož Trubar, in enotnem jeziku protestantskih piscev iz različnih slovenskih dežel.

Tudi razsvetljenska dela, predvsem Vodnikova in Linhartova, opevajo naravne lepote, naravna bogastva slovenske dežele. Linhart je vzbujal zavest in samozavest tudi s tem, da je Slovence označeval kot bistre ljudi, ki lahko z delavnostjo dosežejo vse. Linhart je dal moč preprostim slovenskim kmetom ali služabnikom pri tujem fevdalcu. Izpostavil je njihove kreposti, pamet, iznajdljivost in domoljubno noto, saj so govorili slovensko tudi izven doma.

Predstavnik slovenske romantike France Prešeren je upesnil domovinsko tematiko v svojih največjih pesnitvah. V Sonetnem vencu je ljubezen do domovine povezal z ljubeznijo do Julije in ju prepletel s temo pesništva. Upal je, da bodo njegove pesmi spodbudile večjo narodno zavest in enotnost med rojaki. V Krstu pri Savici pa je izpostavil zgodovino naših prednikov v času pokristjanjevanja ter slavil narodno svobodo kot najvišjo vrednoto.

V obdobju od romantike k realizmu je domovinska tematika izrazita pri Jenku, Gregorčiču, Levstiku in Tavčarju. Jenko je prikazoval slovensko zgodovino kot čas nenehnih bojev in politične podrejenosti. Izrazil je obžalovanje, da drugi narodi naše zgodovine niso spoštovali, sam pa je pozival k boju zanjo. Njegova pesem Naprej zastave Slave je bila precej časa slovenska himna. Gregorčič je ljubezen do domovine povezoval z občudovanjem njenih naravnih lepot, ob reki Soči pa napovedoval hude boje. Levstik je v povesti Martin Krpan vzbujal narodno zavest in samozavest, hkrati pa je opozarjal tudi na krivičen odnos avstrijske politike do našega naroda. Kersnik je v delu Agitator opisal strankarske boje med zavednimi Slovenci in nemškutarji, ki so podpirali tujo oblast in njen jezik. Tavčar pa je v povesti Cvetje v jeseni pogojeval obstoj slovenskega naroda s trdno družino. V romanu Visoška kronika je označil domačo zemljo kot osrednjo vrednoto v življenju posameznika.

V slovenski moderni sta se domovinski tematiki posvetila Cankar in Župančič. Slednji je v pesmi Duma opeval domačo hišo in tradicionalne vaške vrednote, njegova navezanost pa se je širila na rodno pokrajino in domovino. Opozarjal je tudi na probleme, ki so v njegovem času zaznamovali življenje Slovencev, zlasti na slabe socialne razmere in s tem povezano izseljevanje v tujino. Cankar je v Kurentu poudaril vlogo umetnika pri prebujanju in ohranjanju narodne zavesti, zapisal pa je tudi eno najlepših hvalnic domovini in slovenskemu jeziku.

Srečko Kosovel je kot predstavnik ekspresionizma pisal o domači pokrajini, pri čemer podobe iz narave dobivajo simbolični pomen. Hkrati pa je bil pesnik Krasa kritičen do pasivnosti svojega naroda, kar je izrazil v Baladi o narodu.

Ustvarjalci socialnega realizma so pisali o problemih nižjega družbenega sloja, zlasti revnega kmečkega prebivalstva. France Bevk je v romanu Kaplan Martin Čedermac prikazoval italijansko fašistično nasilje nad Slovenci v Beneški Sloveniji. V poeziji socialnega realizma pa se je pojavila tematika izseljenstva.

Med drugo svetovno vojno je bila domoljubna tematika povezana s tematiko uporništva. Najizrazitejši ustvarjalec tovrstnega pesništva je bil Karel Destovnik Kajuh. S pesmimi, zelo znana je Slovenska pesem, je spodbujal narodno zavest in samozavest v časih največje ogroženosti.

V sodobni slovenski književnosti domovinska tematika zaradi drugačnih družbenopolitičnih razmer ni bila tako živa, pojavljala se je bolj pri ustvarjalcih starejše generacije (Pavček, Zlobec, Kuntner, Kačič). Njim je domovina pomenila eno najvišjih vrednot v življenju. Pesnik Šalamun, predstavnik nekoliko mlajše generacije, je opozarjal na njeno kulturno in ideološko zastarelost. Pesnika Zajc in Strniša pa sta se bolj kot domovini posvečala ožjemu okolju.

Sodobnejši pisatelji (Mazzini, Blatnik, Vidmar, Tomšič) v ospredje postavljajo tematiko doma oziroma družine. Izrazitejša kot v Sloveniji je domovinska književnost med zamejskimi Slovenci in slovenskimi izseljenci. V osebnoizpovednih pesniških besedilih ali v pripovedni prozi nam ustvarjalci sporočajo, da so narodnostne pravice manjšine večkrat le črke na papirju, v resničnem življenju pa jih ni. Starejši avtorji (Pahor, Kravos, Košuta) poudarjajo vztrajnost in trdoživost svojega rodu zunaj matične domovine, mlajši (Kos, Debeljak, Haderlap) pa so do njega tudi kritični.

Učitelji slovenščine lahko ljubezen do domovine in odnos družbe ter posameznika do nje krepimo ob razčlembi različnih književnih besedil iz preteklih in sodobnih obdobij. Z različnimi ustvarjalnimi nalogami in medpredmetnimi povezavami lahko pri dijakih dosežemo pozitivne odzive in krepimo domovinsko zavest. Pridobljena znanja pa lahko dijaki utrdijo, razširijo in poglobijo z dodatnim branjem knjig, ki v ospredje postavljajo domovinsko tematiko. Zanimive oblike dela lahko spodbudimo z medpredmetnim povezovanjem: s sociologijo, z geografijo, zgodovino, filozofijo. Nadgradnja so ekskurzije v tuje države, še zlasti tiste, s katerimi nas povezuje skupna zgodovina. Pomembno vlogo imajo tudi kulturne prireditve, na katerih lahko na mnogo različnih načinov predstavimo domovinsko problematiko in s tem krepimo ponos in hkrati dolžnost, da naša domovina ostane res naša – v vsej lepoti in bogastvu, ki sta se ohranjala skozi stoletja.

Zapisala: Simona Karl, profesorica slovenščine

Kako so razmišljali o najljubših in najlepših kotičkih Slovenije dijaki in dijakinje razredov S2C, E2C in 2.aFR pa lahko preberete tukaj.