V petek, 11.2.2022, smo se mentor Matej, Matic in jaz, odpravili na trening. Pohod se je začel odlično. Začeli smo v strnjeni vasici Lozarji. Po 2 urah vožnje smo veselo izstopili iz avtomobila ter se polni pričakovanj pogovorili o poti in se odpravili. Mirna vasica na vznožju Kuclja se je prebujala v oblačno jutro, ko smo korakali proti 1. točki.

Na koncu vasice nas je pričakal naš nepričakovani prijatelj. Stal je pred hišo in nas opazoval, kmalu za tem pa je začel tudi jezno lajati. Ko smo se mu previdno približali, saj nam je stal na poti, je prišel bliže in kmalu smo spoznali, da ni tako strašen in agresiven. V nekem trenutku je lajal na nas, v drugem pa je že ležal in se pustil božati. Tako smo ga malo pobožali in nameravali nadaljevati s potjo, a on je imel drugačne ideje. Izgleda da je imel prost dan in se je odločil za en daljši sprehod. Ko smo se odpravili naprej, je veselo priskakljal za nami. Na začetku smo pričakovali, da ga bo volja do pohoda kmalu minila, vendar je ostal z nami in prišel z nami do cilja 5 ur in pol kasneje. Tako se je naša skupina povečala za enega člana, ki ga je Matic ljubkovalno poimenoval Jožin po pesmi češkega skladatelja in komika Ivana Mladka z naslovom Jožin z bažin (Jožin iz močvirja), ki govori o človeku, ki pripotuje v vas, ki jo terorizira pošast imenovana Jožin iz močvirja. Junak pošast premaga ter ujame. Za nagrado prejme polovico velike kmetije in roko hčerke kmeta, Jožina pa proda živalskemu vrtu. Tudi naša zgodba je bila podobna, vendar izgleda da nihče ni navdušen nad našo zmago, saj nismo dobili nobene kmetije, zato smo po končani avanturi pošast pripeljali nazaj v vas. Na poti smo spoznali ,zakaj se vaščani niso želeli znebiti našega novega sopotnika. Bil je prijazen in večino časa poslušen pes. Na naši 1. točki, ruševinah rimskega vodnega stolpa, ki je najstarejša tehnološka zgradba na Slovenskem, smo si ruševine ogledali in nadaljevali pot po strmi poti do cerkve Svetega Pavla. To je bila zadnja točka z lepim razgledom tistega dne, ker nas je višje pričakala megla. Vsi štirje skupaj smo se podali naprej. Jožin nas je pridno spremljal na strmem vzponu do Srednječavenske poti. Na 3. točki, ki je bila križišče z vzponom na Kucelj, smo se ustavili in malo popili, nato pa s hitrim tempom nadaljevali po Srednječavenski poti, dokler nismo naleteli na razpotje, ki je vodilo na vrh Čavna. V meglo smo se vzpeli po strmem, kamnitem pobočju, ko pa se je vzpetina zravnala, smo stopili v gost meglen gozd. Po tem kar sem videl, sem razumel, zakaj so ljudje verjeli v bajke ali pravljice. Ni bilo nobenega razgleda, hladna megla pa je še izostrila slutnjo, da se bodo kamni premaknili in vstali, da se za drevesom skriva čarovnica, ki te želi ugrabiti ali pa da se v sencah prikrivajo goblini z zlobnimi nameni. Na srečo vse te slutnje ostajajo bajke. Ko smo prispeli do manjše jase, smo videli kamen s črkami in številko, ki je označevala višino Čavna. Tako smo se podali nazaj skozi ta gozd poln čarovnije, ki jo človeštvo pozna že od svojih začetkov- domišlije. Nadaljevali smo po grebenu do Velikega Roba, drugače poimenovanega Sončni Škol, kar je bilo glede na meglo zelo ironično. Ko smo se poslovili od lepe razgledne točke s prekrasnim razgledom v nič, smo se odpravili na 2. vrh po katerem je poimenovan trening- Kucelj. V megli smo hodili po grebenu, kjer smo tu in tam našli sneg. Presenetili so nas tudi sunki močnega vetra-burje, a smo kmalu našli zavetje gozdov. Na vrhu Kuclja smo se na kratko ustavili, odpočili in nadaljevali v smeri koče Antona Bavčerja na Čavnu. Ker smo hodili hitro, a imeli še veliko energije, smo tja prispeli prej, kot je bilo pričakovano, zato smo se odločili, da obiščemo še dva bližnja vrhova - Mali in Veliki Modrasovec. Vzpon na Mali Modrasovec ni bil težaven ali zapleten, na poti do Velikega Modrasovca pa nas je presenetilo okrog dvanajst centimetrov snega. Prebili smo se čez sneg in na Velikem Modrasovcu pomalicali. Čakal nas je le še spust nazaj v Lozarje, mimo Male gore, koče na Mali gori in bivaka Črna peč. Spuščali smo se v zavetju gozda, zato je bil razgled slab, tudi ko smo se znašli pod to gosto meglo. Spust je bil srednje strm, a nevarno spolzek ter poln nevarnih zdrobljenih kamnov. Kljub temu smo se spustili hitro in tako smo bili v malo več kot uri že nazaj pri startu. Morali smo se posloviti od našega prijatelja in sopotnika, ki smo ga za uspešno končan pohod nagrajen s sendvičem.

Žan Kos