Na velikonočni ponedeljek smo se srebrni Mepijevci odpravili na trening po Zasavju. Do naše izhodiščne točke – železniške postaje Zagorje smo prišli z vlakom. Zjutraj smo na vlaku še zadremali, ker so nas velikonočni prazniki kar malo utrudili. Na treningu nas je čakalo 12 kontrolnih točk, ki smo jih morali poiskati s pomočjo zemljevida in se pri njih slikati.
Po izstopu smo takoj zagrizli v prvi hrib, ki nas je čakal na poti. Dobro uro smo sopihali (vsaj jaz) do prve točke, ki je bila lovski dom vrh. Na vrhu hriba, do katerega smo prišli malo po poteh, malo skozi gozd, smo ugotavljali, kateri vrhi so okoli nas, potem pa smo se spustili v dolino in od tam spet povzpeli na naslednji hrib. Tudi do tam smo se spretno prebijali skozi trnje. Videli smo rojstni kraj Primoža Rogliča, Kisovec. Na vrhu pri cerkvi smo si privoščili malico in se po zasluženem obroku okrepčani spustili proti naslednji točki. Pot nas je pripeljala do smučišča. Ker smuči nismo imeli sabo, smo spust pač pustili za naslednjič in se do vrha odpravili peš. Malo pred vrhom nas je presenetil Lumpi. Pot nas je naprej vodila skozi gozd in se je ves čas spuščala. Modro smo se odločili, da bomo hodili po poti in za spust nismo izbrali kakšne bolj avanturistične in nevarne možnosti. Vmes smo iskali izgubljenega Lumpija (tokrat v pravem pomenu besede). Po vsaki točki smo bili bolj dobre volje, predvsem zato, ker smo vedeli, da nas čaka samo še en vzpon. Povzpeli smo se na Rovški vrh, do koder nas je vodila strma potka. Na vrhu smo uživali v razgledu in krkinemu magneziju. Točke 8 smo se veselili že cel dan. Tam nas je namreč čakala koča. Spili smo sok, do konca pojedli malico, si privoščili sladoled, si ogledali Sveto goro in potem pičili v dolino, ki nas je po napornem dnevu že malo mikala. Med potjo nazaj smo iskali jame. Pri iskanju nismo bili najbolj uspešni. Jame so se nam nekako nekam skrile, kar pa ni pokvarilo našega razpoloženja. Dobre volje smo nadaljevali s potjo, oprvili še malo daljši spust in pol ure pred vlakom prišli v dolino. Šli smo še do mosta čez Savo in se odločali, če je dan za kopanje ali s plavanjem še malo počakamo. Spet smo se odločili precej modro in idejo o kopanju pustili. Počakali smo vlak in se odpeljali nazaj proti domu. Na vlaku smo nekateri malo zaspali, se še malo pogovarjali, gledali nekaj na telefonih, se učili, ker torek žal ni bil velikonočni in nas je čakala šola… Vožnja je zelo hitro minila. Vse skupaj smo prehodili 23 kilometrov in naredili dobrih 1500 metrov vzopna. Na treningu smo se imeli super. Zame je bil to prvi trening in mogoče sem ga malo podcenjevala, ampak sem bila na koncu kljub utrujenosti zelo vesela, da sem se ga udeležila. Videla sem konce, v katerih še nisem bila in spoznala mentorja, Lumpija in srebrno Mepi ekipo (skoraj celo), ki sem se ji pridružila letos.
Manca Miklavčič
Snemalec: Gašper Ružič
