4.6.2022 smo se bronasti odpravili na našo prvo skupno poskusno odpravo. Zgodaj zjutraj smo sezbrali na vlaku in se napotili proti Litij. Iz Litije, ki je bila naša začetna točka, smo se odpravili proti vrhu Njiv. Že na začetku smo se soočali z manjšimi težavami, kot so bili težki, napolnjeni nahrbtniki in zato je zmanjkalo prostora za kruh, ki pa smo ga nujno potrebovali za dva dni. Po eni uri mirne hoje smo naleteli na čudovit travnik, kjer nas je pričakal nevaren pes. Lastnika psa sta nas opozorila, da naj ostanemo pri miru in nas povprašala, če smo videli znak »nevaren pes« ki ga seveda nismo. Pot smo nadaljevali potem, ko sta psa pripela na vrvico. Ugotovili pa smo, da bi se lahko situaciji s psom izognili, če ne bi zavili v napačno smer.
Druga točka na naši odpravi je bil Arhov hrib na višini 556m. Ker je bil namen naše odprave raziskovanje in identifikacija rastlin, smo bili pozorni na različne rastline, ki smo jih našli v naravi. Okoli nas je bilo ogromno borovnic, ampak skoraj noben ni izkazal volje, da bi jih poizkusil. Na poti do tretje točke smo malo »pospešili«, ker je bila za nami velika skupina otrok brez nahrbtnikov, ki so imeli celo skiroje s seboj (kar se je nam zdelo samo smešno).
Četrta točka je bil Javorov vrh, nato je sledil Mancin vrh, do katerega smo se povzpeli s ceste v hrib. Na vrhu nas je pričakal gospod, ki nas je bil zelo vesel. Povedal nam je nekaj zanimivosti ter nam povedal, da je tam strelišče, kjer smo si lahko tudi ogledali stare tarče.
Zadnja točka sobotnega dne je bil Jančev dom. Na vrhu ob planinskem domu smo bili vsi utrujeni in lačni, zato smo si na hitro pripravili malo kruha, salame in pašteto. Lastniki doma so imeli dve kozici in dva prašička, ki sta se sprehajala po travniku in nam delala družbo. Seveda večera še ni bilo tako hitro konec, zato smo si privoščili manjši turnir v nogometu med puncami in fanti. Punce smo imele dobro taktiko in smo fante premagale z rezultatom 20:16. Po tekmi je bil čas, da smo si postavili šotore ter pripravili blazine, na katere smo postlali spalne vreče. Ob koncu dneva smo si še skuhali testenine iz vrečke, ki smo jih nekateri preveč začinili.
Zjutraj smo se zgodaj zbudili, pospravili šotore, jedli in se odpravili proti sedmi točki Zavrh. Pot smo večinoma prehodili po cesti, na koncu pa nadaljevali po peščeni poti, ob kateri nas je spremljala velika čreda konjev. Ko smo prišli do Zavrha, smo imeli krajši odmor in se zorganizirali, kako bomo nadaljevali našo pot.
Tičenca je bil naš naslednji cilj. Ob hoji smo prišli do spoznanja, da ne smemo imeti več tako težkih nahrbtnikov, drugače nas bodo naslednjič spet bolela ramena in hrbti. Ko smo nadaljevali do Španovega vrha, smo zagledali Kmetijo Tomaž, ob kateri je bilo ogromno češenj. Nekaj malega smo si jih privoščili, nato pa nadaljevali proti vrhu. Na vrhu nas je pričakala lubenica, ki smo jo narezali in razdelili med seboj. S Španovega vrha smo se usmerili proti gradu, naši predzadnji točki. Znašli pa smo se tudi pred dilemo. Spraševali smo se, ali bi bilo bolje nadaljevati po poti, ki ni nevarna in si s tem podaljšamo čas hoje ali pa gremo po strmem hribu navzdol in si prikrajšamo čas hoje za eno uro. Seveda smo se odločili, da se spustimo po hribu navzdol. Začeli smo v redu, nihče ni padel, bilo je nekaj dvomov o kačah, vendar na srečo ni bilo nobene. Bolj ko smo se bližali vznožju hriba bolj je postajalo strmo. Ker je bilo vedno več listja, so tla postajala spolzka in začeli smo drseti po terenu navzdol. Na koncu smo skoraj vsi vendarle prišli na cilj celi in zdravi. Pot smo nadaljevali proti gradu. Tla so bila zdaj zelo suha in nam je ponovno drselo pod nogami. Pričakovali smo, da bomo zagledali grad, ampak ko smo prišli na cilj, so bile tam zgolj njegove ruševine.
Zadnja točka naše poskusne odprave je bil Deben vrh. Ker smo bili vsi zelo utrujeni od nošenja težkih nahrbtnikov, smo jih odložili pod drevesom na križišču poti. Pol poti smo nato pretekli, polovico pa prehodili. Ob pogledu na razgledni stolp smo si vsi rahlo oddahnili, saj je bila to naša zadnja točka. Ko smo se vrnili do nahrbtnikov, so bili vsi skotaljeni po hribu navzdol, zato smo jih morali najprej poiskati.
Naš zadnji cilj je bila železniška postala Ljubljana- Zalog, do katere smo zelo hitro hodili, saj smo želeli ujeti vlak. Na postaji sta nas pričakala mentorja, ki sta nam priskrbela hladno pijačo. Vsi člani smo bili zadovoljni z uspešno opravljeno poskusno odpravo. Pot domov je minila v sproščenem pogovoru in podoživljanju vsega doživetega.
Leticia Chiara Perc
