Dijaki in dijakinje prvega in drugega letnika naše gimnazije so v torek, 21. 6. 2022, obiskali Prekmurje. Spoznali so, kje in kako s pomočjo geotermalne energije gojijo paradižnik Lušt ter znamenite orhideje podjetja Ocean Orchids. obiskali so lončarsko vas – muzej na prostem Filovci in ob 150-letnici arhitektovega rojstva še Plečnikovo cerkev v Bogojini. Za konec so ob Muri spoznali delo büjrašev in se zapeljali z brodom po Muri. In cel dan niso porabili niti ene plastenke ali pločevinke, saj jim ni vseeno za okolje.
Ob vstopu v Pomurje smo pomalicali pred regijskim promocijskim centrom Expano ob Soboškem jezeru. Paviljon je bil na to mesto prenesen po letu 2015, ko se je Slovenija z njim predstavila na svetovni razstavi World Expo v Milanu. Arhitekturno zanimiva stavba danes pomeni »vrata v Pomurje« in predstavlja Pomurje in Porabje v razstavah in virtualni resničnosti, ponuja lokalne izdelke in doživetja, hkrati pa je prostor za dogodke, festivale, podjetniška srečanja in športne aktivnosti.
Naš prvi ogled smo opravili v podjetju Ocean Orchids v Dobrovniku, ki je po 17 letih delovanja največji proizvajalec orhidej Phalaenopsis v srednji in jugovzhodni Evropi. Dijakom in dijakinjama je bil zanimiv njihov tropski vrt s tropskimi in subtropskimi rastlinami s celega sveta (banane, avokado, papaja, mango, ananas, ingver, karambola, flamingovec …). Profesorjema pa je bila najbolj zanimiva njuna najljubša rastlina – kavovec. Spoznali smo tudi njihovo novost – sadiko tropske vanilije v steklenici.
Pot nas je zatem vodila v bližnje Renkovce, kjer podjetje Paradajz d. o. o. prideluje paradižnik »Lušt«, eno najbolj priljubljenih znamk paradižnika pri nas. Dijakom je bil predstavljen način pridelave paradižnika, ki po 11 letih delovanja podjetja poteka na površini, veliki za 18 nogometnih igrišč. Ogreva se z geotermalno energijo. Podjetje je do letos za trikrat povečalo samooskrbnost Slovenije s kvalitetnim paradižnikom iz integrirane pridelave. Z novimi rastlinjaki na 2,1 hektarjih so zaokrožili celoletno dobavo na police naših trgovin, saj pridelujejo tudi »zimski« paradižnik, ki zori januarja. Dijakom je bila zanimiva rast v visečih žlebovih, vrvični sistem dviganja in spuščanja rastlin, sistem megljenja, zalivanje z deževnico s streh ter način predelave ostankov do 11-metrskih stebel v ekološke vrečke. Po predstavitvi so lahko različne vrste paradižnika tudi degustirali.
V vasi Filovci pri Bogojini nas je pričakal g. Bojnec, najmlajši predstavnik družine Bojnec, ki je v ta prostor s pomočjo etnologov, konzervatorjev in arhitektov umestila dve tipični panonski cimprači in lončarsko obrt. Predstavil nam je, kako v starinski kopasti peči lončar speče glinene izdelke, še posebej, kako v brezzračnem prostoru z redukcijo železa nastane značilna črna lončevina. Popeljal nas je po prostorih obnovljene cimprače, prebeljene z apnom in pokrite z rženo slamo, ter za konec praktično pokazal, kako izdela model za potico na lončarskem vretenu.
Ob 150-letnici Plečnikovega rojstva nismo zamudili priložnost obiskati bližnjo bogojinsko rimskokatoliško cerkev. Na robu Pomurske ravnine je prislonjena na prisojna pobočja Bogojinskih goric, ki potem prehajajo v Goričko. Zaradi njene bele barve ji rečejo tudi »bela golobica«. Izhaja iz 14. stoletja, njena gotska osnova je bila v 18. stoletju barokizirana, današnji pečat pa ji je, ko so nad njo že obupali in hoteli postaviti novo cerkev, dal arhitekt Jože Plečnik na pobudo domačega župnika Ivana Baše. Dijakom sem posebej predstavila leseni strop z izdelki iz filovške keramike, pravokotni prezbiterij, prižnico, krstilnik, kamnito obhajilno mizo, kot zanimivost pa še vrče na glavnem oltarju ter mogočne stebre iz črnega podpeškega apnenca.
Naša zadnja postojanka je bila ob glavnem vodotoku Pomurja – reki Muri. Na njenem prekmurskem bregu pri Ižakovcih je ti. Otok ljubezni, ujet med strugo in stranski rokav, na njem pa büjraški muzej v spomin na domačine, ki so s koli, butarami in kamenjem vztrajno utrjevali bregove te muhaste reke. Stopili smo tudi na mlin, ki je (za razliko od znanega Veržejskega) cel na vodi – na dveh lesenih čolnih. Mlinsko kolo mu je žal zadnja povodenj odtrgala, mlinski mehanizem z žrmljami pa je dobro ohranjen. Za konec nas je brodar odpeljal skoraj na desni, prleški breg Mure, čisto pa se mu zaradi prenizkega vodostaja nismo približali.
Dodatno kvaliteto in dobro voljo je naši ekskurziji gotovo dodal tudi naš profesor Daniel Prša, sicer po rodu Prekmurec, ki je nalašč govoril v svojem dialektu in nas tako naučil kar nekaj prekmurskih besed.
Veronika Gradišek, prof.
