Received 858209684929911Intervju z Adamom Likarjem, dijakom zaključnega letnika Gimnazije Krško

Adam je zanimiv, razmišljujoč mladostnik, ki ima glavni cilj v življenju že začrtan, ob tem pa je aktiven na več področjih, ki ga zanimajo. Poleg matematike in fizike ga že od osnovnošolskih let navdušuje jamarstvo. Zelo rad tudi fotografira nevihte. Trenutno dela kot vodič v Kostanjeviški jami, v kateri bi rad uvedel treking turizem. Ob prehodu iz gimnazije na študij je naši šoli podaril pisano zbirko kamnin, ki jih je nabral na svojih »nadzemnih« in podzemnih popotovanjih.

  1. Spomnim se naše ure geografije v tvojem prvem letniku gimnazije, ko smo obravnavali vrste in nastanek kamnin. Vprašal si, če lahko naslednjič prineseš vzorce kamnin in predstaviš jamo, ki si jo nazadnje raziskoval z jamarskimi kolegi. Jamo si nato predstavil s plakatom  - natančno skico jame, ki si jo sam izrisal, ob tem pa si nam projeciral fotografije, ki so nastale ob dogodku. Se še spominjaš, katera jama je to bila? Si danes še vedno član istega jamarskega društva? Kako daleč nazaj pravzaprav segajo začetki tvojega aktivnega jamarstva?

 

Seveda se, takšno jamo je nemogoče pozabiti kar tako. Ime ji je Jama v Dovčku. Znana med jamarji, predvsem dolenjskimi, kot ena najlepših, če ne celo kar najlepša jama na Gorjancih. S svojimi ogromnimi stalaktiti, stalagmiti in stebri ter mnogimi redkimi sigastimi strukturami predstavlja izjemno najdbo jamarskega kluba Brežice, ki nam je tudi v velik ponos. Sama jama meri 316 metrov v dolžino in 54 metrov v globino, odkrita pa je bila leta 2015. Vhod v jamo takrat ni bil nič kaj večji kot človeška pest. Ta specifična jama predstavlja tudi začetke mojega jamarstva v brežiškem klubu, katerega član sem tudi danes, saj je bila moj četrti neturistični obisk podzemlja. Tretja je bila Lisičina, druga Kreščak, prva pa Levakova jama, v katero smo se štirje osnovnošolski radovedneži zagledali in se zelo nepremišljeno odpravili raziskovat njene skrivnosti. 

 

  1. Ko smo pri tipih reliefa spoznavali kraški svet in njegove podzemeljske oblike, si moji razlagi rad dodal kakšen zanimiv podatek s terena, na primer o globini in obliki brezen, o podzemnih rovih in sifonih ... Kaj te pri podzemlju tako močno pritegne, kaj te navdušuje?

 

Jamarji imamo različne razloge za pogostost udeleževanja akcij, obiskovanja jam, aktivnosti na akcijah itd., a žene nas ena skupna želja - biti tam, kjer še ni bil nihče drug. Sebe vidim kot zelo aktivnega udeleženca jamarskih akcij. Njihov namen je kopanje, odkrivanje, raziskovanje in dokumentiranje novih potencialnih jam.  Največje veselje me prevzame ob prihodu v novoodkrite prostore, kjer ti vsak detajl jame odvzame pozornost in obstoj zunanjega sveta, kar je res neopisljiv občutek. Želja po čim večjem odkritju pa mi daje motivacijo za čim večjo jamarsko aktivnost. Menim, da ko »potencialno nov jamar« prvič vstopi v jamo, se lahko zgodi ena od dveh stvari; ali se v jamo zaljubi ali pa se mu popolnoma zameri.

 

  1. Kako pogosto med šolskim letom pravzaprav "vstopiš" v podzemlje? So to vedno raziskovalni projekti ali kdaj tudi čistite prehode, odstranjujete smeti, vodite obiskovalce, turiste?

 

Kot sem že omenil, jaz se s kolegi jamarji osredotočam predvsem na odkrivanje novih jam in novih prostorov že odkritih jam, a to le zato, ker je teh akcij največ. Pravzaprav se udeležim skoraj vseh akcij, tu vmes pa so tudi čistilne akcije, zbori, druženja, tabori, pred kratkim pa sem pričel tudi z vodenjem v Kostanjeviški jami. Čim prej pa si želim organizirati treking turizem v Kostanjeviški jami. 

 

  1. Obiskal si tudi že kraški svet in jame v tujini. Kam vse te je že zanesla speleološka radovednost in kam si še želiš iti?

 

Ja, z jamarskim klubom Brežice smo se leta 2019 odpravili v Črno goro na mednarodno jamarsko odpravo v globine parka Lovčen. Takrat še nisem obvladal vrvnih jamarskih tehnik, zato sem imel bolj pohodniške, kuharske in dopustne dogodivščine, ne pa jamarskih. Poleg tega pa v tujini nisem več raziskoval. Delno je za to kriva koronavirus pandemija, delno pa odločitev naših klubov, da pozornost osredotočimo v lokalne jame in tudi globoka brezna na Kaninu, kamor sem se z jamarskim klubom Brežice odpravil letos, in sicer v znano Skalarjevo brezno na globino 340m.

 

  1. Ko si začel zbirati kamnine, jih verjetno nisi zbiral z namenom podariti jih svoji srednji šoli. S kakšnim namenom si to počel, zakaj si se odločil za to prijazno donacijo in kako boš zbiral kamnine odslej?

 

Kamnine sem pričel zbirati kot spominke. Prvo leto v klubu sem jame obiskal povprečno enkrat na 2 ali 3 tedne, zato sem vsako akcijo tudi štel in si vsako jamo vtisnil v spomin. Iz nekaterih jam sem tudi vzel vzorce zanimiv kamnin in kamnine z zanimivimi vzorci in tako sem jamo »še bolj začutil.« Ko sem opazil, da v naši srednji šoli obstaja zbirka kamnin, sem se takoj odločil, da jo želim povečati. Vedno me je ovirala misel, da bom imel morebitne probleme, če prinesem vzorce sige in kapnikov, a bi za to rad izpostavil dejstvo, da so bili vsi vzorci vzeti s tal, torej ne uničeni ali odtrgani s stene jam ali kapnikov. Zbirke najverjetneje ne bom nadaljeval. Pred mano je pot študija, ki bo časovno ovirala moje jamarske dogodivščine, kar pa bo pomenilo precej redkejše možnosti odvzema zanimivih vzorcev kamnin.

 

  1. Odločil si se za študij fizike in matematike. Kaj je pretehtalo pri tej odločitvi? Kaj pričakuješ od tega študija? Če sem te prav razumela, te zanima pedagoška smer študija. Tudi tvoja mama je učiteljica. Kakšen si želiš biti kot učitelj, kako želiš poučevati? V katero smer se naj izboljšajo slovenske srednje šole?

 

Učenje mi je že od nekdaj zanimiv del življenja vsakega posameznika - vedeti nekaj več, nekaj, kar si do sedaj sploh nisi bil zmožen predstavljati. In v mojem življenju sem bil obkrožen z določenimi ljudi, ne le učitelji in profesorji, ki so mi dali takšen občutek novopridobljenega znanja. Ko sem prvič kot tutor v osnovni šoli opazil, da sem nekomu uspešno in nepričakovano dal ta občutek, sem ugotovil, da sem »iz testa za učitelja«. Menim, da trenutni šolski sistem ne izkoristi niti polovice potenciala učencev, dijakov in študentov, zato sem ob vstopu v 8. razred pričel podrobneje spremljati metode učenja mojih učiteljev, analiziral potek pouka, vplive različnih dogodkov in/ali stvari na moje ocene in ocene sošolcev ter s tem nadaljeval tudi v srednji šoli. Opazoval sem napake in trud učiteljev, mentorjev in profesorjev več let, kar me je pripeljalo do odločitve, da sam postanem učitelj. Natančneje učitelj matematike in fizike. Razlogov za to odločitev pa je več. Ta dva specifična predmeta sta zelo iskana, poleg tega pa sta ta dva predmeta ključna, menim, da bolj pomembna od ostalih in na nek način povezana z vsemi ostalimi. Številke so tudi absolutne. Ne poznajo filozofiranja in dvoma, če pa se dvomi pojavijo, jih mladi možgani odpravijo. Povedati želim, da na mladih svet stoji, zato je potrebno usmeriti veliko več pozornosti v spreminjanje in razvijanje novih metod učenja ter preprečiti upadanje volje učencev do učenja. Smiselno bo bilo povečati število ur prakse in zmanjšati učenje na pamet ter ponavljanje določenih vsebin. Uspešnost bi se povečala tudi z delitvijo razredov glede na zainteresiranost učencev. Menim, da mi bo z dovolj truda in časa uspelo priti na dovolj visok položaj, da bom te ideje lahko uresničil.

 

  1. S sošolci ste v teh štirih gimnazijskih letih marsikaj doživeli - kot oddelek in kot prijatelji. Kateri dogodki, okoliščine, ljudje so te v teh letih oblikovali kot osebo? Česa se z veseljem spominjaš?

 

Če že lahko poimenujem te ljudi, z veseljem izpostavim sošolca Marka in Davida, profesorico za kemijo Lidijo Pirc, profesorico za geografijo (2 leti tudi nemščino) Veroniko Gradišek, profesorico za matematiko Natašo Rostohar, bivšega profesorja za fiziko Jožeta Pernarja in seveda našo razredničarko in profesorico za slovenščino Simono Karl, ki nam je bila kot druga mama. S temi ljudmi sem pridobil nepozabne spomine, ki so me oblikovali kot osebo.

Najbolj se spomnim poigravanja z avtomobili treh profesorjev v četrtem letniku, in to ob zaključku šole.

 

  1. Pri geografiji resno debato namenjamo aktualnim okoljskim temam in trajnostnemu razvoju. Si mlad človek, ki vstopa v svet, ki smo ga odrasli s svojim potrošniškim načinom življenja in nesolidarnostjo do revnejših delov sveta ter do prihodnjih generacij pripeljali do nekaj prelomnih, morda nepovratnih točk: do vidnih učinkov tople grede, degradacije prsti, zakisanja in onesnaženja morij, neobvladljivih količin odpadkov, bojev za energente in surovine ... Kako gledaš na to in kako gledaš na prihodnost?

 

Raje ne bi odgovoril na to vprašanje, ker imam zelo temne misli o prihodnosti in vplivu človeka na okolje :)

 

  1. Poznam te kot zanimivega in radovednega dijaka. Kaj si želiš v življenju še dognati, kam še želiš stopiti?

 

Sam pri sebi sem si rekel, da bom življenju pustil, naj me spontano popelje po poti, in to brez pričakovanj. Kar bo, bo. Glavni cilj v življenju imam začrtan in dokler ga ne dosežem, se bom trudil resnično živeti na vseh poteh, ki so pred mano, in v jamah, ki so pod mano.

 

  1. Poletje je pred vrati. Kako in s kom ga boš preživel?

 

Za preživljanje časa čez poletje imam prav poseben plan....no, več planov. Narediti izpit za avto, vztrajno hoditi v jame vsaj enkrat tedensko, delati kot vodič v Kostanjeviški jami, ohranjati stike in se družiti z bivšimi sošolci, fotografirati vsako nevihto, ki mi jo narava pošlje v fotografski objektiv, in vzdrževati znanje matematike in fizike za lažji vstop na fakulteto.

 

  1. Dokončaj povedi:

Pri sebi sem ponosen na ...

...postavo. Mogoče se sliši čudno, a sem vesel, da sem suh. Ne presuh in ne predebel za moje pojme, predvsem pa za moj hobi - jamarstvo, ki mi predstavlja dober izgovor in razlog, da ostajam suh in sem s tem pri sebi zadovoljen, ne glede na to, kaj pravijo ostali.

 

Na sebi bi spremenil ...

...barvo las. Vedno sem se želel videti blond. 

 

Najbolj uživam, ko ...

...sem v jami, seveda. Tisti neopisljiv občutek sredi gore je enostavno predober za kar koli drugega.

 

Jezi me, ko/da ...

...ko vidim ljudi brez smisla v življenju, ker menim, da je toliko stvari v življenju, da ima lahko prav vsak hobi, ki ga veseli, le najti ga je treba. 

 

Želim si, da ...

...bi obstajala služba v povezavi z jamarstvom. Takoj bi jo vzel! 

 

Naša gimnazija je fajn, ker ....

...ker nima poudarka le na »piflariji«, ima tudi malo prakse, kar je nujno potrebno za uporabno znanje. 

 

Študentska leta bodo še boljša, ker ...

...ne vem, kaj pričakovati, kar je tudi dobro. 

 

Komaj čakam, da ...

...da grem spet v Črno goro. Takrat bom deležen ogromnih odkritij na nepredstavljivih globinah. 

 

Če bi lahko imel eno super moč, bi si izbral ...

...nesmrtnost, da bi lahko spremljal prihodnost sveta in vesolja.

 

Adam, hvala za tvoje zanimive odgovore. Želimo ti zelo uspešno opravljeno maturo in dober vstop v študijska leta!

 

Vprašanja pripravila: Veronika Gradišek, prof.

Lektorirala: Simona Karl, prof.