Mepi razmišljanje v smislu Xunzijevega izreka: "Povej mi in bom pozabil. Nauči me in si bom zapomnil. Vključi me in naučil se bom." nas je na čudovit petkov dan spodbudilo k temu, da v praksi pokažemo, kaj Mepi v resnici je. Ker je zima in so opozorila o varni hoji v visokogorje s strani krovnih planinskih organizacij in združenj na mestu, smo se odločili, da se naučimo delati z lavinskim trojčkom, vse dogajanje pa poskusimo v živo predvajati med informativnim dnem, ki je ta dan potekal na šoli.
Jutro se je napravilo že ob petih, ko smo se lotili sive poti do Gorenjske, cilj smo izbrali glede na težavnost pristopa in želje po dobrem 4G signalu. Na parkirišče pred ljubeljskim predorom smo parkirali kot drugi, potem pa oprtani s skoraj vso potrebno opremo zagrizli v strmino do Zelenice. ZImska varianta poti je postavljena navpik, letna pot v ključih se skriva pod globoko zimsko odejo, na spodnji postaji žičnice smo že vsi prišli do prvega spoznanja dneva: preveč smo se oblekli. Do koče na Zelenici smo se prebili samo z enim zdrsom in skoraj padcem, pot je zaradi zelo množičnega obiska turnih smučarjev bleščeče zglajena, zato je v primeru neuporabe derez za varno pot navzgor potrebno stopati po bolj globokem snegu, za navzdol pa smo si itak vsi obetali udobnejšo pot z derezami.
Nad kočo smo se najprej usmerili proti Vrtači, ki nas je s svojim zasneženim vrhom vabila k sebi, pa smo po nekaj sto metrih ugotovili, da v krnici Suho ruševje signala za telefone preprosto ni. Urno smo obrnili smer, se ponovno podali navpik proti sedlu med Tremi možmi in Trianglom, pred najbolj strmim in najbolj zglajenim delom je končno napočil čas za dereze. Po temeljitem premetavanju vsaj dveh nahrbtnikov smo ugotovili, da nam manjkajo dereze za zapisovalko tega poročila, kar pomeni, da so me fantje opremili z dvema cepinoma in nasvetom: "Saj so stopi, hodi za nami!" Na Trianglu smo ugotovili, da je signal na vrhu, kamor smo v sneg namestili telefon, ki je s svojim ohišjem odporen na nizke temperature, mi pa smo se premaknili po strmini navzdol, kjer smo namestili stojalo z drugim telefonom in pričeli s prenosom v živo. Skopali smo dva zimska bivaka, ugotovili, da je najbolj primeren prostor pod smrečjem, ki si ga lahko podložimo tudi za spalno podlago, iskali zakopano lavinsko žolno, s katero smo simulirali mesto nesreče, ter se naučili, kako se z dodatnima dvema žolnama odkrije ponesrečenca, ponovili smo tudi vrvno tehniko tokrat v zimski izvedbi ter se naučili narediti varovališče s cepinom ter si iz vrvi narediti švicarski stol. Medtem so si turni smučarji na vrhu Triangla ustvarili snežno plažo ter nas opazovali med našimi zabavnimi pripetljaji z "abzajlom" ter kepanjem, s katerim smo si krajšali čas.
Opazovanje s snegom odete Begunjščice s svojimi čarobnimi grapami na nasprotni strani nas je navdajalo z vse večjim vznemirjenjem, ob spustu do koče, med katerim smo doživljali klasično udiranje do riti v premočenem južnem snegu, je padla odločitev, da so trije člani ekipe primerno in varno zimsko opremljeni, da se podajo v Centralno grapo ter na Veliki vrh potem pa po Šentanskem plazu do Ljubelja. Zapisovalka brez derez sem se ustavila v koči, kjer sem si privoščila borovničev štruklje ter prebrala pol nemške knjige iz kočine knjigobežnice, nato pa ob sms-u, da fantje pričenjajo spust, s spustom do izhodišča, ki je bil brez derez drsalno zabaven, pričela s spustom tudi sama.
Snidenje nekje na sredini spusta je bilo primerno kraju in času, ob živahnem debatiranju o tem in onem smo se nazadnje kot bi mignil znašli na zdaj že popolnoma zasedenem parkirišču, saj je čudovita visokogorska pravljica na strmine nad Ljubeljem privabila množico turnih smučarjev. Dan bil je lep, že naslednjo soboto bo trening za vse ne samo za zlatnika Matica in Gašperja, ki sta doživela prečudovit in poučen gorniški dan in bila kot vedno najboljša hribovska družba MEPI mentorjema.
Zapisala Alenka Špan
