Film je sredstvo, ki je mladim bližje kot knjiga, pogosto ga dojemamo zgolj kot sredstvo za zabavo, zato (pre)zlahka pozabimo, da je lahko tudi zelo učinkovit pri uvajanju izrazoslovja sodobnih umetnosti. Filmi z močno izrazno noto, prefinjeno rabo filmskega jezika in tematsko umeščenostjo v tu in zdaj pa lahko služijo tudi kot iztočnice za spodbudo h kritičnemu razmišljanju in lastni ustvarjalnosti. Prav to je bil namen dnevov filmske vzgoje, ki smo jih na krški gimnaziji obudili z letošnjim šolskim letom in jih ponovno umestili v nabor obveznih izbirnih vsebin. Filmsko vzgojo izvajamo sami v sodelovanju s KD Krško in ArtKino mrežo ter s podporo ljubljanskega Kinodvora.

Izvedbeni scenarij smo ohranili, saj se je že v preteklih letih izkazal za najučinkovitejšega. Letos smo ga nadgradili še s tem, da so prav vse dijakinje in dijaki dan filmske vzgoje zaključili s svojim izdelkom. Vse vsebine izvedemo v enem šolskem dopoldnevu v KD Krško. Pred ogledom filma imamo delavnice, povezane s tematiko filma. V prvem letniku smo se pred ogledom filma poučili o osnovah filmskega jezika ter s pomočjo učnega lista analizirali filmsko sekvenco. Ogledali smo si film Ne pozabi dihati. Režiser Martin Turk je v ospredje filma za mladostnike postavil spopadanje z izzivi odraščanja, ki je tudi del srednješolskega obdobja.

Pika Radej, dijakinja G1A, je ob ogledu filma zapisala: 

Režiser filma Martin Turk in glavni igralec Matija Valant sta nas po ogledu obiskala in z njima smo opravili tudi dober intervju. Film govori o Klemnu, ki noče sprejeti, da se svet spreminja. Poudarek naše filmske vzgoje ni bil na učenju, ampak na razumevanju. Pogovor je potekal po ogledu filma in je trajal približno dve uri. Tako smo lahko izvedeli veliko informacij, in sicer da je bil film sneman v Beli krajini. Scenarij je nastajal 4 leta, navdih zanj pa je režiser dobil iz odnosa z bratom. Od ideje do končne izvedbe pa je trajalo 7 let. Pridobili smo tudi podatek okvirnega zneska projekta, in sicer ta naj bi stal 1.2 miljona evrov, snemalni dan pa od 40.000 do 50.000 evrov. Zanimiv podatek je bil tudi, da je Matija prvič igral v filmu. Povedal je, da so igralci imeli dva meseca vaj, saj so se nekateri morali naučiti nekaj novega. Klara se je učila plesati, Matija pa se je učil voziti avto in igrati tenis. Režiser je izpostavil, da je preko filma hotel ljudem pokazati, kako glavni igralec odrašča in gleda na svet. Njegova ideja je bila, da film nima modernih elementov, ampak da deluje kot nek spomin. Z izbiro glasbe pa je zagotovil brezčasje.

Dijakinja in dijaki drugega letnika so že bolj poučeni o filmskem jeziku, saj se na krški gimnaziji film pri pouku angleščine uporablja kot učno gradivo, zato je bil za dan filmske vzgoje izbran izziv poustvariti videno v izjemnem italijanskem dokumentarnem filmu Futura, filmu o prihodnosti skozi oči italijanske mladine, fantov in deklet, ki še ne vedo, kaj jih čaka, a morda to že čutijo. Sestavlja ga niz pogovorov z mladimi, posnet na dolgem potovanju po Italiji (Benetke, Neapelj, Palermo, Milano, Rim, Pisa, Brescia in Genova). Film je portret časa, kot ga vidi skupina najstnikov in najstnic, ki pripovedujejo o krajih, kjer živijo, o svojih sanjah, o pričakovanjih, željah in strahovih. Zato so dijakinja in dijaki posneli svoje odgovore na ista vprašanja, na katera odgovore podajo njihovi italijanski vrstniki. Gradivo, ki so ga posneli, sem uredila v skupni film za objavo, svoje posnetke pa so sami naložili na portal Moja futura in bodo tako na voljo vsem, ki si bodo film Futura ogledali kot šolsko projekcijo. 

Maj Pirc, dijak G2A, je zapisal: 

Na začetku nas je profesorica naučila razlikovati med igranim in dokumentarnim filmom ter nam razložila, da so najboljši dokumentarci tisti, ki imajo zlato nit med igranjem ter dejstvi. Večina dokumentarcev črpa navdihe iz zgodovinskih dogodkov, knjig, avtobiografij … Pri tem pa podatke pridobivajo iz različnih virov (modernejši dokumentarci si pri predstavitvi podatkov pomagajo z napredno filmsko tehnologijo - CGI). Po uvodnem delu je sledila malica, ki so nam jo pripravili v OŠ Jurija Dalmatina. Ko smo se odžejali (plastenk nismo dobili v šoli, pač pa smo steklenice prinesli od doma - naš doprinos k naravi -) in pojedli malico, je sledil ogled italijanskega filma Futura. Gre za nagrajen dokumentarni film, narejen leta 2021, ki traja 110 minut. Predstavlja Italijo »skozi oči najstnikov«, ki se poglobijo v svojo prihodnost (Futura v italijanščini pomeni prihodnost), svoje sanje in razkol med željami in zahtevami okolja, v katerem so odraščali. Večina tudi pokaže strah pred neuspehom in družbenim mnenjem. Po ogledu smo s profesorico temeljito analizirali film.

Za zaključek smo se razdelili v dvojice ter nato ustvarili krajše filme po vzoru Future. V omenjenih filmih smo odgovorili na vprašanja o naši prihodnosti, sanjah in skrbeh. Meni se je filmska vzgoja zdela zanimiva, saj smo se dotaknili nekaterih resnih tem, ki so v vsakdanjiku zapostavljene.

Njihovi posnetki so zbrani na povezavi: https://youtu.be/fMuTZJnZ884, film je res vreden ogleda, saj odraslim sporoča, kako si mladostniki predstavljajo svojo prihodnost glede na to, kako ta trenutek z njimi gradimo sedanjost. 

Dijakinja in dijaki tretjega letnika so si ogledali dokumentarni film Delo na zahtevo, ki spremlja spreminjanje vloge dela v sodobnem, tehnološko prepredenem svetu,  v svetu, kjer je večina storitev in izdelkov le en klik oddaljena od nas. V udobju vseprisotne dostopnosti pa se vse bolj kažejo tudi razpoke, ki močno vplivajo na to, kako opredeljujemo delo, delavske pravice, prihodnost dela. Film ponuja izhodišča za razmislek ter pogovor o vlogah in pomenu dela, delavcev in delavk prihodnosti za blaginjo bivanja v hitro spreminjajočem se svetu. Ta izhodišča smo nagovorili z gostoma z Delavske svetovalnice Lauro Orel in Goranom Lukićem, s katerima smo se zelo sproščeno in odkrito pogovarjali o temah zaposlovanja, ki jih bodo mladi kmalu morali udejanjati v praksi, s predstavitvijo s pomenljivim naslovom Novodobno suženjstvo sta mlade opozorila na pasti, ki se jim z dobrim poznavanjem delavskih dolžnosti in pravic lahko izognejo, jih podučila, kako se kot zaposleni postaviti zase, da se izogneš učinku snežene kepe, ko prvič ne spregovoriš o kršitvah svojih pravic in jih pozvala, da so previdni in čuječi predvsem pri prvem koraku - prebiranju pogodbe o zaposlitvi in vseh njenih členov, saj nam navdušenje nad podpisom pogodbe o zaposlitvi lahko kaj hitro zamegli pogled in je roka hitrejša od premisleka. Dijakinji in dijaki so po ogledu filma zapisali svoja razmišljanja o delu in delu na zahtevo v eseju z naslovom Moje sobotno delo. 

Jan Germovšek je med drugim zapisal:  

Dokumentarec Delo na zahtevo mi je odprl oči, kaj se že dogaja na trgu dela in kam to vodi v prihodnosti. Ljudje, ki imajo delo pri platformah, kot je Uber, so resnično odvisni od  izkoriščevalskih delodajalcev in nerazumnih strank, ki niso zadovoljne z njihovimi storitvami in samo nekaj pritožb uporabnikov storitev (taksi, dostava hrane). Tako se lahko zaradi nepravičnega sistema delodajalcev zgodi, da delavec ostane brez dela in posledično vira preživetja že zaradi slabe ocene ene stranke. To ni vzdržno za delavce in zato so se začeli zavedati, da ne smejo biti tiho, ampak se morajo glasno upreti in organizirati proteste. To se v bistvu dogaja na vseh kontinentih, tudi pri nas v Evropi. Takšen način dela se bo razvijal po vsem svetu, tudi pri nas, vendar na to na žalost ne moremo veliko vplivati. 

Anej Račič Ogorevc je razmišljal takole: 

Dokumentarec mi je dal nov pogled na trg dela, saj sem spoznal, da je konec koncev treba biti edinstven, da si nekako ustvariš nenadomestljivo delovno mesto in da te ne morejo kar tako „zamenjati“. To pa sploh ni lahko in seveda pomeni, da je treba zelo veliko delati, ko si mlad, da postaneš kreativen strokovnjak, ki ga delodajalci želijo imeti v svojih vrstah. Edinstvenost je zame valuta sodobnosti. Bolj kot si edinstven, bolj si nenadomestljiv, bolj si zadovoljen.

Matic Žaren je zapisal

Delo človeka preživlja. Tudi če bi opustili vso moderno družbo, potrošništvo in podobne navade, bi v naravi še vedno bili prisiljeni delati. Sami bi si morali ustvariti zavetje, pridobivati hrano in vodo. Če bi samo sedeli križem rok, bi zmrznili zunaj ali stradali. V modernem svetu nimamo teh težav. Hrano lahko naročimo preko mobilne aplikacije, živimo v udobnih ogrevanih stanovanjih, a vendar hodimo v službo, saj si tako prislužimo denar, ki ga porabimo za naše potrebe. Vendar delo ni samo pridobivanje denarja. Z delom dosežemo nek končni rezultat, izdelek. Idealno je, če si izberemo poklic, ki nas veseli in v njem uživamo. Delo nam daje nek smisel življenja, da moremo nadaljevati, iti naprej. Vendar če sovražimo delo, ki ga opravljamo, tega smisla ni. Do tega lahko vodijo slaba izbira poklica ali pa slabe delovne razmere in plačilo.

Do dela torej imamo nek odnos, ki pa je odvisen od nas. Čeprav se tega ne zavedamo, lahko to, kako cenimo delo, vpliva na naše življenje in življenje drugih, saj samo ena slaba ocena uporabnika storitve lahko nekoga stane službe in njegovega edinega prihodka. To ni pravično in tega bi se morali zavedati vsi.

Mija pa je svoj esej zaključila z razmišljanjem o svoji zaposlitveni prihodnosti:

Danes se večina ljudi odloča za študij. Nekateri pa se po končanju šolanja zaposlijo. Večina ljudi se zaposli v službah, kjer so odvisni od delodajalcev in jim je delovnik in delo, ki ga morajo opraviti, določeno in nato plačano. Ker pa se svet in družba, sploh v zadnjih letih, modernizira, se način zaslužka in vrste dela spreminjajo. Delamo lahko samostojno in neodvisno od delodajalca. V dokumentarcu je predstavljeno delo in življenje takšnih ljudi, ki delajo kot dostavljalci, prevozniki ali opravljajajo druga dela za velike platforme. Vsa ta dela pa so mogoča zaradi napredka v tehnologiji in digitalizacije, ki nam omogoča dostop in pridobitev skoraj vsega samo s klikom na mobilnem telefonu. Ker so ta dela vedno bolj pogosta in ker je število uporabnikov, ki se poslužujejo teh storitev, vedno večje, se vedno več ljudi odloča za tako vrsto dela. Tako delo ljudem, ki se ga lotijo, lahko spremeni življenje. Delavnik si določajo sami in s tem pridobijo več svobode, nekateri pa tudi večji zaslužek. V mnogih primerih pa morajo delati cele dneve, da lahko preživijo ali pa da lahko službo obdržijo. To delo ni tako zanesljivo kot običajno delo in mnogokrat meji na nek suženjski odnos, v katerem so delavci ujeti. Sama se ne bi rada podala v tako dela, ker mi je zanesljivost bolj všeč. Čeprav običajna zaposlitev oz. delo tudi ni povsem zanesljivo, bi si želela zaposliti na »običajen« način. Sem pa mnenja, da je lahko tako delo za nekatere ljudi  vabljivo in primerno. Če bi se takega dela lotila sama, bi ga počela kot neko stransko delo oz. stranski zaslužek.

Četrtošolci so si v četrtek, na zadnji dan filmske vzgoje v letošnjem šolskem letu, privoščili ogled slovenske filmske poslastice, večkrat nagrajenega filma Tijane Zijanić. Film Prasica, ali slabšalni izraz za žensko, nikogar ne pusti brez mnenja, kar je bila odlična iztočnica tako za delavnico o pisanju scenarija pred filmom kot za pogovor s scenaristko filma Izo Strehar po ogledu filma. Filip Zlobko je o delavnici zapisal:

V četrtek, 26.1.2023, smo si pogledali film Prasica v Kulturnem domu Krško. Po ogledu smo imeli pogovor o filmu s scenaristko Izo Strehar, ki je bila zelo zgovorna in po svojih najboljših močeh odgovorila na vsako vprašanje, ki smo ji ga zastavili. Zastavljali smo vprašanja o filmu in o delu, ki je potrebno za nastanek filma. Za domačo nalogo smo morali napisati scenarij in posneti svoj film na svojo najljubšo pesem, zato smo gostjo poprosili tudi za nasvete, kako bolj uspešno narediti nalogo.

Kar se tiče naloge, so jo vsi dijaki opravili odlično, napisali so svojo scenarij in posneli filme, nekatere izmed njih si lahko ogledate na: https://youtu.be/GGQ6trqb2K8.

Dnevi filmske vzgoje so izvirna in samo krški gimnaziji lastna oblika izvajanja obveznih izbirnih vsebin, saj vse vsebine pripravimo sami v tvornem sodelovanju dveh strokovnih aktivov – aktiva slovenistk in aktiva tujih jezikov. Seveda pa vsebin na tako vrhunski ravni ne bi mogli izvesti brez odličnega sodelovanja z ArtKino mrežo in izjemne podpore ter pomoči vseh v Kulturnem domu Krško. Takšni dnevi v domačem kinu so namenjeni tudi spodbujanju mladih, da obiščejo lokalni kino in si v njem ogledajo kakovostne slovenske in tuje filme. Pomemben pa je tudi odziv naših vabljenih gostov, ki so vsi po vrsti izjavili, da so prijetno presenečeni nad takšno izvedbo srednješolskih obveznih izbirnih vsebin, pohvalili so trud profesoric Simone Karl, Mateje Traven in Alenke Špan, ki smo se letos potrudile za izvedbo teh vsebin, najbolj pa jim je bil všeč sproščen odnos mladih v pogovorih z njimi o filmu kot umetnosti ali kot iztočnici za teme, ki jih morda med rednim šolskim delom manj naslavljamo.

Alenka Špan