Zapis udeleženke Neje Avsec:
Dobili smo se pred Srednjo šolo Krško-Sevnica ob pol šestih in se tokrat kar s tremi kombiji odpravili na pot.
V Italiji smo parkirali na pokopališču pred mestom in se nato najprej skupaj odpravili do bližnjega mesta Tarvisio, kjer naj bi bil štart zadnje dirke Giro d’Italia v gorskem kronometru. Mesto je bilo lepo rožnato okrašeno. Ker smo imeli srečo, smo že zjutraj videli tudi Rogliča, ki se je pripeljal mimo v spremstvu avta Jumbo Visme. Do Svetih Višarjev oz. Monte Lussari, kot ga imenujejo Italijani, sta nas pohodnike nato ločila še dva vrhova, Monte Prisnig s 1318 metrov nadmorske višine in Monte Florianca s 1653 metri nadmorske višine. Pot do prvega vrha nas je kar strmo vodila navzgor, potem pa se je na srečo malo uravnalo. Tudi do drugega vrha je bilo kar strmo. Tam sta bili tudi dve akumulacijski jezeri, iz katerih pozimi črpajo vodo in delajo sneg za smučišče. Od tu smo tudi že lepo videli naš vrh in slišali glasno navijanje navijačev. Nad nami se je razprostirale lepo skalno gorovje še kar malo višje od nas. Seveda se je pojavila se je ideja, da bi šli tudi tja gor, saj smo imeli do Rogličevega starta še vsaj 3 ure časa. Ker smo mi Mepi in vedno pripravljeni na vse nove izzive, smo predlog sprejeli. Tako smo šli samo mi Mepijevci proti Kamnitemu lovcu oz. Cimi del Cacciatore s kar 2071 metri nadmorske višine. Mi, ki smo bili videti, kot da gremo na plažo, smo do vrha precej časa hodili po snegu. Ampak se je splačalo. Na vrhu je bilo namreč zelo lepo. Za nazaj grede nas je malo skrbelo, saj je bil sneg že precej mehak in nam je že, ko smo gor hodili, drselo. Nismo imeli veliko izbire, kako priti dol, zato smo izbrali najlažjo opcijo: spuščanje po riti. Ko smo prišli nazaj dol, smo se namestili med navijače in čakali na Roglo. To je bilo pravo noro kričanje, ko je prišel mimo. Kar letel je po tisti strmi cesti in vse je kar teklo z njega. Potem pa smo začeli štopati, kdaj bo za njim prišel prvi, do takrat še vodilni na Giru. Vzpostavili smo še stik z mentorico Alenkao, ki je zbolela in ki je Giro gledala doma preko televizije in nam sporočila, da je Rogli ketnca padla dol, a jo je sam popravil in da smo mu navijači pomagali pospešiti v hrib. In je zmagal. Roglič je zmagal Giro. To je bilo tako veselje in rajanje na tisti strmi cesti, vsi smo začeli ploskati, kričati in se veseliti. Šli smo tudi pogledat podelitev in se potem počasi odpravili nazaj domov. Dol smo hodili po drugi poti, ki pa je bila še bolj strma, zato smo se spuščali previdno, ampak polni dobre volje in z obilo smeha.
Za nagrado smo se potem še Mepijevci odpravili v McDonalds, ostala dva kombija pa sta se odpravila naravnost domov.
Ta Mepi trening je bil še bolj nepozaben kot naši ostali treningi.
