Mepi Krško smo v letošnjem šolskem letu ponovno razpisali bronasto skupino, v tednu dni se je iz dijakov prvega letnika gimnazije in računalniški tehnik oblikovala nova skupina, ki si je nadela ime Suhi les, kot mentor pa jih je prevzel novopečeni Mepi mentor in voditelj odprav Matic Plevanič, bivši dijak naše šole ter Mepi udeleženec na zlati stopnji. Novi bronasti Mepi udeleženci v Posavju so David Pisek, Luka Lapuh, Nik Hriberšek, Nejc Lekše in Gašper Presker.
Prvo nalogo iz orientacijskega teka so uspešno opravili na jesenskem športnem dnevu, na prvo oktobrsko nedeljo pa so se vsi skupaj z mentorjema odpravili na svoj prvi visokogorski trening v Karavanke. Kako je bilo, so zapisali v poročilih o etapah treninga.
PLEŠIVEC
Plešivec - vrh, ki leži tik ob slovensko-avstrijski meji, je bil cilj naše samostojne orientacije. Proti vrhu smo od začetka orientacije najprej sledili poti, kmalu pa smo se odločili, da jo uberemo kar čez gozd. Mislili smo, da bomo do vrha prišli hitreje kot po vlaki, vendar smo se zmotili. Trajalo je veliko dlje, saj se je bilo potrebno neprestano umikati vejam in se plaziti pod njimi in med drevesi. Bilo je kar precej naporno, vendar vseeno zanimivo. Naš mentor Matic nam je kljub temu, da je bila pot zelo naporna, uspel krajšati čas. Ko smo se prebili čez gozd, smo že bili na poti, ki vodi na vrh Plešivec. Pot je sicer kar dosti strma, vendar se zato hitro pride na sam vrh. Pred odhodom v dolino smo fotografirali prečudovit razgled in se nato odpravili do planine Zgornja Dolga Njiva, kjer smo si skuhali malico in preizkusno postavili šotor. Ta del naše današnje ture mi je bil najboljši. Bilo je zelo zanimivo. David Pisek, G1A
TOLSTA KOŠUTA
Preden smo šli v hrib, smo imeli demonstracijo, kako skuhati kosilo na gorilniku in kako postaviti šotor. Po demonstraciji smo pospravili smeti in šli v hrib, med potjo smo se veliko ustavljali zaradi strmine in poti, ki je sicer imela veliko malih ovinkov, na vrhu prvega vzpona smo odložili nahrbtnike v ruševju in šli na vrh brez njih. Na vrhu hriba smo se ustavili in zapisali naša imena v knjižico. Nato smo se vrnili na planino in se razdelili v dve skupini. Ena skupina je šla v kočo na planini Spodnja Dolga Njiva se odpočit in najesti, druga pa je nadaljevala pot.
Nejc Lekše, R1A
KOŠUTNIKOV TURN
Pred odhodom na Košutnikov Turn smo se razdelili v dve skupini. Bolj lačna skupina se je odšla v kočo mastit, malo bolj “trmasti” pa smo se odpravili na vrh. Pot je bila kar zahtevna in strma. Na začetku poti je bil gozd, v katerem smo lahko imeli malo hitrejši tempo, saj nismo bili neposredno pod soncem. Ko smo prišli na odprti del, nas je pa sonce kar pošteno grelo. Pot je bila zelo zanimiva, saj je imela zelo lep razgled. Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj so bile noge utrujene, ampak nam je seveda uspelo. Nekaj časa smo ostali na vrhu, da smo se okrepčali in popili nekaj vode, tam smo srečali še eno skupino planincev, ki se je na Turn povzpela z avstrijske strani. Ko smo bili pripravljeni, smo zbrali moči in odšli proti dolini. Veselili smo se prihoda v dolino, saj smo vedeli, da nas v koči čakajo štruklji.
Nik Hriberšek, G1A
