Tigrovo mesto, prestolnica Norveške, se sramežljivo skriva za znanimi imeni evropskega popotništva. Ni prvi kraj, na katerega bi popotnik najprej pomislil, saj Norvežani svojih krajev ne oglašujejo. Ko zapuščaš Oslo, ti je jasno, zakaj. Preprosto jim tega ni treba. Tega si ne želijo, saj se zavedajo, da kvaliteta življenja v mestu samem in v državi ni neposredno odvisna od prodanih kart turistom in od števila zakupljenih turističnih aranžmajev, temveč temelji na zadovoljnih posameznikih, ki imajo v vsakem trenutku možnost za osebno rast na vsej enem področju v svojem mestu. 

S svojo bogato zgodovino, na trenutke nenaravno čistočo, v oktobru odet v pisane barve jeseni, z brezhibno urejenim javnim prometom ter nadvse ustrežljivimi, na prvi pogled zelo zadovoljnimi prebivalci, sprejme Oslo vsakogar, ki je pripravljen sprejeti kaj novega. Protestantska skromnost severnjakov pregovorno ne spodbuja materialnega elitizma, občutek imaš, da ima vsak dovolj in preveč, da bi bil zaradi tega kaj posebnega.

Električni avtomobili v mestu prevladujejo, kar se pozna na učinku hrupa, s čimer »Norvežani spodbujajo trajnostni razvoj mesta« (Timon, G1A). Mesto na prvo žogo ni delovalo kot zelo živahna metropola, ljudi razen v prometnih konicah skoraj ne vidiš stati v vrstah. Gneče ni, razen pri javnem prevozu, kjer pa vse deluje do potankosti. »Potovali smo z vlakom, tramvajem, avtobusom in metrojem, ki so na svoja postajališča prihajali točno do minute, kar je bilo na postajališčih povsod napovedano« (Val, G1A), kar deluje nekako vesoljsko. Sploh če prideš iz Slovenije.

Zaradi nizke stopnje uličnega kriminala ga lahko ocenimo kot idealno mesto za vse, a z eno napako: cena uličnega življenja je zelo visoka, kar se občuti na vsakem koraku. »V trgovini s spominki je bilo veliko zanimivih in dragih spominkov. Bilo je kar zanimivo, a s puncami smo se strinjale, da nikoli več ne bi kupili Starbucks kave za 7.2€.« (Julija G1A)

Ciljno usmerjeni skupini kot so srednješolci na strokovni ekskurziji postane hitro jasno, da je finančni faktor dokaj izrazit. Recept za to je dovolilnica Oslo Pass, s katero si obiskovalec mesta za zmeren denar (mladoletni za dobrih 30 €) in za določeno obdobje kar preko spleta zakupi ves javni prevoz in vstop v večino muzejev v mestu. V treh aktivnih dneh si potem nekako preskrbljen. Seveda pa je potrebno narediti načrt, ki upošteva zaprte muzeje v ponedeljek.

Z ogledi smo začeli v Tehniškem muzeju na severnem obrobju mesta. Kot pravi Nik (G1A), » je Tehniški muzej v Oslu edinstvena destinacija, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost tehnološkega razvoja na Norveškem, kar ga naredi zanimivega za vse generacije.« V muzeju izvajamo eksperimente, nekaj jih posnamemo za šolski arhiv. Dijake fascinirajo veliki razstavljeni eksponati kot so letala, lokomotive in zgodovinski pregled stružnic in strojnih delavnic iz 19. st., ki so zelo podobne nekaterim stružnicam v naših šolskih delavnicah.  Dve uri ogleda hitro mineta, v veliko pomoč so napisi v angleškem jeziku, kar je nasploh značilnost vseh norveških muzejev.

Največja razstava v Oslu je na prostem, v parku Vigeland, ki nosi ime po kiparju in umetniku, ki je svoje življenje posvetil oblikovanju več kot 200 kipov v človeških podobah. Jezni deček, Monolit in Kolo življenja nas med drugimi  spomnijo na minljivost, na življenjske situacije vsakega posameznika in na življenjske  vloge, ki jih vsak praviloma igra v času bivanja. »Naša naloga je bila imitiranje skulptur. Pri tem smo se vse tri skupine zelo dobro odrezale. Vsi smo se zelo zabavali in kar precej nasmejali med imitiranjem kipov. Vmes sta nam profesorja dajala dodatne naloge, kar je spodbujalo našo tekmovalnost. Pri zadnji nalogi smo našli celo zaklad.« (Maša, G1A)«

Do ogleda menjave kraljeve straže pridemo bolj naključno kot ne in čeprav ni postregla s presežki, nam je dala vpogled v spoštovanje norveške tradicije kralja in običajev, ki sicer aspominjajo na okoliške monarhije a s to razliko, da je na Norveškem vse sproščeno. Kraljevi delavci se sprehajajo med obiskovalci, se z njimi rokujejo in slikajo, kar norveške turiste navdušuje, ostali pa se predvsem sprašujemo, s kom imamo opravka.

Če lahko postaneš kje ljubitelj muzejev, je to zagotovo na Norveškem. Vsi temeljijo na interaktivnosti in dejanskemu prikazu situacije preteklega časa, ki te hitro potegne v čas nekaj sto let nazaj, če je potrebno. Z malo manj zgodovinske faktopedije, pa zato veliko več konkretnega razstavljenega materiala deluj,  kot bi za nekaj časa tja odpotoval.

Nekatere dijake je najbolj pritegnil muzej Kon-Tiki o norveškem pustolovcu Thoru Heryerdahlu iz 20. stoletja, ki se je »za popotovanje iz Čila po Pacifiku med 28. 4. 1947 in 7. 8. 1947 odločil, ker je želel dokazati, da so prebivalci Oceanije na Tahiti prišli iz vzhoda in ne iz zahoda. V muzeju je ta njegova pot predstavljena na plakatih, na katerih ni preveč napisano, vse kar pa je, pa je zanimivo in poučno. Na sredini pa je seveda bil originalni raft Kon – Tiki, s katerim so potovali. Ta se imenuje po sončnem bogu Tikiju.« Tako je zapisala Pika iz G1A, ki je pred odhodom na ekskurzijo in v muzej kot večina drugih udeležencev opravila dodatno nalogo, ogledala si je film Kon Tiki, v muzeju pa smo si lahko ogledali tudi oskarja, ki ga je Heryedahl za svoj izvirni dokumentarec o plovbi po Pacifiku dobil leta 1951. Zelo smo uživali tudi v sosednjem pomorskem muzeju ladje Fram, s katero sta na prelomu v 20. stoletje plula pionirja polarnih raziskovanj – Roald Amundsen in Fridjhof Nansen, ki ju Norvežani, skupaj z vsemi člani posadk, častijo kot narodna heroja. Julija T., G1A, piše: »Ko smo šli mimo recepcije, smo takoj zagledali prvo, večjo ladjo Fram. Sprehodili smo se po palubi ladje, nato pa šli še v notranjost,  kjer smo zelo nazorno videli, kako so živeli in bivali na ladji. Prav tako smo lahko začutili tresljaje ladje, ki so ponazarjali plovbo. Okoli ladje so bili za boljšo predstavo o potovanju predvajani valovi z oceana. Po ogledu prve smo prišli še do druge, nekoliko manjše ladje. Na tej smo si lahko prav tako ogledali notranjost in palubo. Okoli obeh ladij so bile na balkonih predstavljene informacije o življenju na ladjah in plovbi po širnem oceanu v več jezikih. Ogled muzeja je trajal približno uro in pol. Z muzejem smo bili dijaki zelo zadovoljni.«

Kasneje tega dne nas je prevzela še galerija Munch, posvečena največjemu norveškemu slikarju, v katerem so poleg njegovih del razstavljena tudi dela in inštalacije njemu sorodnih avtorjev. Umetnine so marsikoga predvsem zaradi njihove izrazite eksplicitnosti močno prevzele. Zoji, G2A, je ostalo v spominu naslednje: »Po zgradbi smo se sprehajali po skupinah, ki so bile določene na začetku naše ekskurzije. Naša naloga je bila, da najdemo najbolj znano sliko v muzeju imenovano Scream. Po opravljeni nalogi smo se lahko prosto sprehajali po stavbi in opazovali še ostale slike. Med bolj obiskanimi je bilo nadstropje 9 z deli slikarke Alice Neel. Naslov njene razstave je bil Every person is a new universe.«  

V program strokovnih ogledov je bil vključen tudi norveški narodni muzej na prostem Norsk Folkemuseum, ki ga Nia, G1A, omenja kot »razstavo na prostem, ki vključuje ogromno leseno cerkev, teater na prostem, restavrirane avtentične stare hiše, vzete iz vseh koncev Norveške, kjer so živeli predniki trenutnih prebivalcev Norveške, bencinsko črpalko s sredine 20.stoletja, ki je vsaj v Oslu  posebnost med številnimi električnimi polnilnicami, ter veliko drugih zanimivosti z arhaičnim pridihom«.

Svojevrsten vrhunec je bil obisk Holmenkollna, kultnega hriba za smučarske skoke z znamenitim stadionom, »ki smo ga doživeli na orientacijskem pohodu. Na poti smo si najprej ogledali  kip trola ter kapelo, tekaško in biatlon stezo, po kateri se je peljalo veliko tekmovalcev na treningu, ki so nas skoraj zbili. Na vrh skakalnice Jump Tower nas je peljalo dvigalo, uživali smo v prelepem razgledu na mesto in fjord. Večina je preverila občutke na simulatorju smuka in smučarskih skokov, smučarski muzej pa je bil zaradi prenove na žalost zaprt. Holmenkollen mi je bil zelo všeč,« pravi Luka, G1A. Isti dan nas je pot vodila še na Rožni grad, ki se je dotikal norveške problematike 2. svetovne vojne. Nejc, G2A, »je projekt, ki je posvečen demokraciji in humanizmu in je zaživel pred kratkim, leta 2020,« doživel dokaj utrujeno, in se poleg 300 slik in veličastne inštalacije petih stebrov, utrujen spominja predvsem okrepčevalnice pri vhodu in prostovoljke, ki streže okrepčila.

Oslo in hrana. Ni je kuhinje, ki je ne bi uspeli najti, toda... Lovro, G1A, ki se je sicer na prvi pogled zaljubil v Damascino, je imel čast, da nas je vse tja popeljal že prvi večer, saj je sirska restavracija  z menujem spominjala na KFC, kar je bilo po mnenju večine dovolj. Kakšno uro pozneje pa je bil prav on mnenja, da »Damascino ni bil vredna ne časa, ne denarja.« Njegova soba se nato odloči, »da bo vsak večer raje jedla nudle oziroma karkoli bo sobni kuhar naredil.« V ta namen pa so potrebovali lonec.  Prav zgodba o loncu je tista, ki se je odvijala več dni. Govori o strasti kuhanja, ko mladostnik opazi prazen hladilnik in pripravljene hrane ni na dosegu. Pika, G2A, se spominja: »Od 13. do 17. oktobra smo bili na pustolovščini v Oslu. Kar štiri noči smo preživeli za štedilnikom. Ker smo odrasli otroci, smo si hladilnike napolnili že prvi dan. Po našem nakupovalnem podvigu smo se nato hitro odpravili v kuhinjo, saj smo bili že zelo lačni. Vsaka soba si je obroke pripravljala po svoje. Prebivalci naše sobe 315 smo bili tako prijazni, da smo odstopili svoj lonec sobi 334, nazadnje pa je ta lonec končal v sobi 342, kar definitivno ni bila pametna odločitev. Med vikendom smo želeli dobiti svoj lonec nazaj, vendar so ga točno tisti čas uporabljali v  sobi 342, zato smo zaprosili, da ga vrnejo po uporabi kasneje tega večera. Ker pa so predlagali pozno uro oddaje, smo se dogovorili kar za jutranjo uro, ampak lonec je prišel do nas  v zelo slabem stanju.  Ker prepir ni rešitev, smo se odločili, da ga kar sami očistimo. Nauk te zgodbe ugotovite sami. Smo pa zelo hvaležni profesorju, ki nam je prijazno odstopil ščepec soli in popra in ker je naš lonec dobro služil našim prijateljem, predvsem mislimo Timona, ki je bil glavni kuhar sobe 342.«

Znanje o mestu Oslo lahko preverite na spletnem kvizu na naslovu matej.info/oslo in poskusite premagati udeležence ekskurzije, profesorja sva vse sodelujoče nagradila s simboličnimi sladkimi nagradami.

Oba spremljevalca ob evalvaciji utrujena priznavava, da je bilo življenje s petnajstimi mladostniki na strokovni ekskurziji V Oslu mešanica številnih različnih čustev in se strinjava, da je to možno ponoviti le nekajkrat v življenju. Seveda pa ni izključeno , da se kakšna takšna ekskurzija v lastni režiji v odsotnosti agencijske ponudbe, ki so na Srednji šoli Krško bolj pravilo kot izjema, ne bo spet zgodila prav kmalu. Vtisi štejejo.

Matej Mlakar in Alenka Špan, organizatorja