Gimnazija Krško sodeluje v mednarodnem projektu s še sedmimi šolami. Prvega projektnega srečanja na Poljskem so se udeležili štirje dijaki četrtega letnika in dva spremljevalna profesorja. Vse aktualne informacije v zvezi s projektom so na spletni strani projekta http://www.matej.info/comenius , kjer si lahko ogledate fotografije, film o prvem srečanju, objavili pa smo tudi že načrt vseh dejavnosti in obiskov v naslednjih dveh letih. Dijaki Urška Žarn, Blaž Milar, Žiga Kolman in Jan Vodopivec so svoje vtise tudi na kratko zapisali.
URŠKA
V okviru projekta Comenius smo odšli v Gdynio, manjše mesto na severu Poljske, kjer sem preživela pet prečudovitih dni. Sprva nisem vedela, kako bo vse potekalo, a bilo je zelo zanimivo. Najbolj mi je bilo všeč prvi spoznavni dan. Morali smo si zapomniti raznorazna zanimiva in nenavadna tuja imena. Kmalu smo se vsi spoznali in se že takoj imeli lepo. Postali smo pravi prijatelji in bilo je kar težko, ko smo morali oditi zadnji dan vsak na svojo stran. Prvi dan smo tudi določali skupna pravila in pričakovanja, vsaka država je predstavila svojo šolo, imeli pa smo tudi skupinsko slikanje pred šolo, razne aktivnosti , skupni ples ter ustvarjanje logotipa za projekt. Spoznavali in okušali smo tudi raznoliko hrano, za konec pa smo si še ogledali turistične znamenitosti Gdynie.
Drugi dan smo bili najbolj mi bile všeč aktivnosti po mešanih skupinah, saj smo se tako med seboj še bolje spoznavali. Imeli smo predstavitev svoje države ter si za konec ogledali mesto Szymbark, kjer smo imeli kosilo, se zabavali ter predstavili tradicionalne plese. Tretji dan smo se seznanili z ABC oglaševanja, delali v skupinah ter izdelovali oglas. V četrtek smo šli na izlet v Torun, kjer smo preživeli skoraj ves dan. Proti večeru smo imeli skupno večerjo, za konec pa spuščali v nočno nebo lampijončke, kar mi je boli precej všeč. Zadnji dan smo naredili vse bolj kot ne na hitro, saj se je nekaterim državam vključno z nami mudilo na letalo. Za konec smo si skupaj pogledali film, ki je nastajal v teh dneh, se stežka poslovili in počasi zapustili Poljsko.
ŽIGA
Obisk Poljske je bil nekaj posebnega, pravo doživetje že zato, ker je bilo to prvo srečanje šol, ki sodelujejo pri projektu Comenius, pa tudi zato, ker sem se prvič udeležil takšnega projekta.
Vse se je začelo 20. oktobra, ko smo iz Zagreba vzleteli proti Münchnu ter Gdynii. Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja, saj sem se prvič peljal z letalom. V Gdynii smo se namestili v hostel Happy Seven, ki je bil zelo lepo urejen. Prvi dan obiska smo imeli srečanje z ravnateljico, nadaljevali pa smo z različnimi aktivnostmi in skupinskim slikanjem. Nato smo poskušali sestaviti skupni ples, vendar nam to ni ravno najbolj uspelo, je pa bilo vsekakor zelo zabavno, še posebej komuniciranje med izpeljevanjem plesnih elementov v mešanih skupinah. Namesto običajnega kosila smo imeli mednarodni piknik, kjer smo poizkušali nacionalne oz. tradicionalne jedi vsake države. Najbolj sem bil navdušen nad francoskimi, bolgarskimi ter seveda nad našimi domačimi jedmi. Po kosilu smo se razdelili v mešane skupine ter začeli z izdelavo logotipa projekta Comenius. Najlepši logotip je bil izbran za uradni logotip tega projekta. Čeprav nerad se lahko malo pohvalim, saj sem bil avtor jaz. Zadnja aktivnost tega dne je bil ogled centra Gdynie in pristanišča. Meni ogled ni bil ravno najbolj zanimiv, saj nismo imeli vodiča, ki bi nam lahko povedal kaj zanimivega. Zanimivi sta mi bili jadrnici ob glavnem pomolu.
Zvečer smo se 'domači' odločili, da gremo v McDonald's. Iskanje le tega je bil zelo utrujajoč, saj smo prehodili skoraj celo mesto, preden smo ugotovili, da je oddaljen vsaj še 10 km. Zanimivo pa je bilo, kako so bili ljudje pripravljeni pomagat, če jih kaj povprašaš. V torek smo začeli z ogrevalno aktivnostjo (warm-up activity) pod vodstvom Turkov. Potem smo predstavljali oz. promovirali vsak svojo državo in šolo. Kasneje smo se z avtobusom odpeljali na ogled kraja Szymbark, kjer smo najprej oblikovali vsak svoj kruh, ki je moral biti čim bolj unikaten, da si ga lahko po peki prepoznal. Na ogledu smo spoznali veliko o kašubskih prebivalcih in njihovi kulturi. Zelo zanimiva je bila najdaljša miza iz enega kosa. V dvorani smo si ogledali tudi največji klavir na svetu. Izlet smo zaključili s kosilom, kjer so nam postregli tradicionalno kašubsko hrano. Imeli smo tudi glasbeno spremljavo njihove tradicionalne glasbe. Nato so sledile predstavitve tradicionalnih plesov posameznih držav. Ko smo se vrnili nazaj v Gdynio, smo si dijaki privoščili še malo večernega druženja in zabave. To je bil zame eden najbolj zanimivih dni v tem tednu.
Vodje sredinih aktivnost so bili dijaki ter profesorji iz nemške skupine. Ukvarjali smo se z oglaševanjem, ki je glavna tema našega projekta. Začeli smo s predstavitvijo kratke zgodovine oglaševanja, na kar smo morali biti pozorni, saj smo nato v mešanih skupinah odgovarjali na vprašanja. Naša naslednja naloga je bila izdelava oglasa in smo se v naši skupini na Janovo in mojo pobudo odločili za promocijo podjetja Akrapovič. Sledilo je kosilo, potem pa smo se odpravili v Sopot, kjer smo promovirali projekt Comenius. To smo izvajali tako, da smo na drugo stran A4 lista s sliko logotipa zapisali ime države (vsak svoje), nato pa smo se ob pisku piščalke ustavili in izgovorili ime projekta. Ko smo končali s tem, smo si 'prislužili' 3 proste ure. Med iskanjem kavarne smo naleteli na poljski dijakinji, s pomočjo katerih smo potem našli odlično kavarno in pot nazaj do šole. Zvečer smo imeli večer narodnosti, kjer je vsaka država pripravila kaj zanimivega, mi smo pripravili kviz o poznavanju Slovenije in kratek tečaj slovenščine. Za večerjo so nam postregli pizze.
V četrtek smo začeli že zelo zgodaj, saj nas je čakala dolga vožnja v Torun, kjer smo si ogledali stavbe, kjer se je rodil Nikolaj Kopernik. Najprej so nas popeljali v planetarij, kjer smo si ogledali film, ki je bil dokaj dolgočasen, pa še uničene slušalke smo dobili. Ogled me je razočaral, čeprav sem od njega kar veliko pričakoval. Naslednji postanek je bila Kopernikova rojstna hiša, ki je danes spremenjena v muzej. V njej se lahko sprehodiš po prostorih, kjer je deloval pa tudi njegovi znanstveni pripomočki. Malo sem pogrešal kakšnega dobrega vodiča, ki bi nam lahko povedal kaj zanimivega. Sledilo je prosto sprehajanje po mestu ter iskanje dobrega kosila. Nato je sledilo vkrcanje na avtobus in spet dolga vožnja nazaj do šole. Po izletu je sledila zaključna večerja. Z Blažem sva se odločila za izjemno hiter povratek do hostla za preoblačenje v večerne obleke . Ostali so počakali v šoli ob skodelici čaja. Sledila je večerja, ki je bila boljša od mojih pričakovanj. Najbolj pa sem užival med pogovorom z ostalimi dijaki iz drugih držav. Po večerji smo spuščali lampijone, ki smo jih na žalost morali plačati sami, potem pa smo si želeli privoščiti še malo večernega druženja z najboljšimi (Nemci in Španke), vendar nam je dež uničil načrte.
Zadnji dan smo vstali malo bolj zgodaj, da smo si spakirali prtljago, nato pa smo se odpravili do šole. Sledil je ogled mestne hiše, ki pa ni bil ravno najbolj zanimiv in po moje neprimeren za zadnji dan, saj bi lahko počeli kaj boljšega, nekaj, pri čemer bi se lahko družili. Zadnje dejanje je bilo vkrcanje na vlak za letališče ter poslavljanje od Gdynie, nato pa kratek let do Münchna in Zagreba.
BLAŽ
Na Poljskem sem se imel zelo dobro in konec obiska je prišel prekmalu. Najbolj mi je bilo všeč delo v mednarodnih skupinah in čas, ki smo ga lahko prosto preživeli s tujimi člani projekta. Pri obiskih in ogledih mest in turističnih znamenitosti sem imel malo mešane občutke – nekateri so bili zelo zanimivi (tudi ko vsebinsko niso bili tako privlačni, smo si jih znali narediti zanimive sami), pri nekaterih pa je bila organizacija zelo slaba in veliko nas ni razumelo kaj početi ali kaj se sploh da početi. Spremljevalna profesorja sta bila zelo v redu. Nista bila tečna, kot to nekateri profesorji obvladajo, in če je prišlo do napak ali ugank v organizaciji ali izvedbi (na primer transporta, se je stvar hitro rešila in ni povzročila slabe volje in zamer, namesto tega smo se lahko tudi malo nasmejali. Že samo to je veliko vredno in zelo pripomore k oceni profesorjev. Poljski gostitelji so prav tako povzročili precej mešanih občutkov. Vodstvo šole je storilo napako, ko je sprejelo odločitev, da bodo skupino vsak dan spremljali drugi dijaki. Predvsem je zmotilo dejstvo, da nekateri poljski dijaki sploh niso govorili angleško ali pa vsaj ne dovolj dobro, da bi podali navodila na razumljiv način. Spet drugi pa so stvari predstavili odlično in tudi sicer se je z njimi dalo pogovarjati. Hrana, ki jo je organizirala šola, je bila dobra, všeč mi je bilo, ker kosila niso bila »na hitro spacana,« ampak so pripravili konkreten obrok s prilogami, ki jih ne jemo ravno vsak dan.
JAN
Okej, Poljska. Moram priznati, da je bil to moj prvi projekt takšne vrste in nisem vedel, kaj pričakovati. Vedel sem le, da hočem iti, saj je bila to prva in mogoče tudi zadnja priložnost za obisk tuje države v sklopu šole.Zvečer smo prispeli na letališče v Gdańsk. Bilo je malce hladneje kot v Sloveniji, poleg tega pa je zelo pihalo. Z nekaj težavami pri razumevanju celotnega sistema javnega prevoza smo pozno ponoči prispeli v Gdynio. Nikjer ni bilo nobenega na ulici, zato smo imeli težave tudi pri iskanju hostla. Ko smo srečali prvega človeka, smo ga vprašali za pot, ta pa nam je prijazno pokazal kam moramo iti. Hostel je bil novejši, moderno opremljen, čist, moram reči, da mi je bil zelo všeč. Zjutraj smo se zbudili in odšli na zajtrk. Ko smo se najedli, smo se odpravili proti železniški postaji, s katero v večini primerov nismo imeli sreče, saj se je velikokrat zgodilo, da smo zamudili vlak za minuto ali dve. V šoli so nas seveda že čakali. Na hodniku so nas vsi gledali, kot da bi se sprehajali po modni reviji. V razredu smo se najprej z nekaj igricami spoznali med sabo. Kmalu smo se odpravili plesat v "športno dvorano". Prvič smo bili v mešanih skupinah, kar mi je bilo zelo všeč, saj tako najbolje spoznaš ostale. Kasneje smo imeli mednarodni piknik, kjer smo jedli prepoznavne jedi drugih držav. Ko smo se vsaj malo najedli, smo odšli na ogled mesta oziroma bolje rečeno na sprehod po mestu, saj o mestu nismo zvedeli nič. To je bila tudi zadnja dejavnost ta dan. Zvečer smo se tudi sami odpravili po mestu, kjer me je zelo presenetila prijaznost ljudi. Ko smo vprašali za pot proti določeni stvari, so nam vsi vse prijazno razložili, a vsak je povedal za drugo pot.
V torek smo se odpravili v Szymbark, kjer mi ni bilo všeč. Poljski učenci so se zamenjali, kar samo po sebi ni bil tak problem, ampak ta dan sploh nobeden ni znal govoriti angleško, kar je bil velik problem, če si hotel kaj vprašati. Na izletu smo izvedeli nekaj novih stvari o poljski kulturi in dogajanju med 2. svetovno vojno. Ne glede na to da mi je tema o 2. svetovni vojni zelo zanimiva, mi je bilo v Szymbarku dolgčas. Preden smo odšli domov, smo se seveda tudi najedli in odplesali narodni ples, morali pa smo tudi sestaviti pesem o hrani, ki je popularna v domači državi in jo nato odpeti. Po prihodu domov smo se odpravili ven z novimi prijatelji iz drugih držav.
V sredo smo poslušali predavanje o zgodovini oglaševanja, nato pa se odpravili v Sopot, kjer smo oglaševali Comenius projekt. Ko smo prišli na pomol, so brez konkretnih informacij vsi Poljaki naenkrat izginili, tako da mi nismo vedeli niti kam niti kako. Kasneje smo izvedeli, da moramo biti čez nekaj ur nazaj v šoli, a nismo ravno vedeli kako priti do avtobusa ali vlaka. Naša skupina se je odpravila po isti poti nazaj, kjer smo čez nekaj časa srečali Poljakinji, ki smo ju spoznali prvi dan. Nekaj časa smo bili z njimi, potem smo se pa skupaj odpravili proti šoli. Zvečer smo imeli večer narodov, kjer smo predstavili svoje države s kvizi, plesom, itd. Bilo je zelo dolgočasno, saj se je vleklo precej dlje od načrtovanega, nekajkrat pa niti nismo vedeli, kaj moramo početi. Ko smo prišli na vrsto mi, je stvari v svoje roke vzel Blaž. Delovalo je, kot da so se ga vsi bali, saj so ga poslušali in storili vse, kar je naročil.
V četrtek smo se odpravili v Torun. Ogledali smo si planetarij in rojstno hišo Nikolaja Kopernika. Razdelili smo se v mešane skupine, s katerimi naj bi predstavili mesto v obliki pantomime, zgodbice, ali kako je bilo pač naročeno, vendar zaradi "odlične" organizacije s strani Poljakov iz tega ni bilo nič. Po ogledih smo imeli nekaj časa prosto, vendar se je ponovila zgodba iz Sopota, saj mesta nismo poznali, ostali pa smo sami. Na srečo je bila tu samo ena ulica, naokrog pa smo hodili še z ostalimi, tako da se nismo izgubili. Ko smo se odpravljali domov, nas je avtobus pobral na drugem mestu, kot nas je odložil. Zaradi tega smo skoraj odšli brez profesorja Mlakarja, saj nihče ni preštel, če smo vsi prisotni. Zvečer smo imeli poslovilno večerjo, po tem smo pa spuščali lampijone. Na srečo je pred tem nekaj časa močno deževalo, saj bi v nasprotnem primeru najverjetneje morali posredovati gasilci, ker smo skoraj zažgali pomol in drevo ob obali.
Prišel je petek in morali smo se posloviti. Izmenjali smo si imena, da se lahko dodamo na Facebooku, kjer smo še vedno v stikih. Teden mi je bil zelo všeč, saj sem spoznal nove prijatelje, kulture in Poljsko. Dodaten plus je seveda bil tudi ta, da en teden nisem imel pouka, ter zato posledično skoraj dva tedna počitnic. Če bi bilo mogoče, bi še kdaj sodeloval v takšnem projektu, vendar pa žal do zdaj nisem imel možnosti in verjetno v sklopu srednje šole tudi ne bom imel. Za primerjavo, ko smo se pogovarjali z ostalimi, je ena omenila, da je to že njen peti evropski projekt, zato bi si želel, da bi se to tudi na naši šoli dogajalo bolj pogosto. Če pa bi teden opisal v eni besedi, bi rekel da je bilo super.
