Med 15. in 22.septembrom sva Mepi voditelja odprav zlato skupino Posavskih deževnikov spremljala na kvalifikacijski odpravi na Olimp. Odprave so se udeležili Jan Kozole, Gašper Ružić, Rok Vintar, Matic Plevanič in Žan Kos, štirje so bivši dijaki naše šole, Žan je študent 2.letnika biokemije in že od začetka član te skupine.

Odprava na Olimp je bila zahtevna, načrtovati smo jo začeli avgusta 2023, na zlati stopnji so standardi za odprave jasni - zahtevnost odprav mora biti stopnjevana, traja 4 dni in 3 noči, je popolnoma samooskrbna, prehoditi je potrebno najmanj 80 km.  Odprava na Olimp je bila vrhunec delovanja skupine dijakov, ki so program opravljali v času šolanja na naši šoli,  izjemen pedagoški dosežek tako za mentorirance kot mentorja. Vzpon na Mytikas, vrh, ki smo ga osvojili mi, je zelo zahteven in velja vsakomur, ki ga osvoji, za to izraziti priznanje. 

Odprave na zlati stopnji so zahtevne tudi z vidika organizacije, trajajo dolgo in zahtevajo več priprave, udeleženci pa so praviloma dijaki zadnjega letnika, ki je obremenjen z vsemi dejavnostmi, ki pritičejo zaključku srednje šole. Poleti so fantje opravljali še eno dejavnost, ki se opravlja na zlati stopnji - projekt neznani prijatelj, kot prostovoljci so bili aktivni v Nerezinah za ZPM Krško ter v Vrtičah v taboru za invalidne osebe,  mentorja poleti izvajava Mepi tabor Outsider. Prost termin smo uskladili v septembru, trajanje odprave je bilo odvisno od urnika letov za Solun, let smo rezervirali maja.

Odpravo sva z udeleženci načrtovala več kot leto dni, določiti smo morali namen in cilj, pripraviti zemljevide za celotno pot s kontrolnimi točkami, izpolniti obrazec za Nacionalni urad ter počakati na njihovo uradno potrditev odprave, urediti lete, pripraviti opremo, načrtovati hrano, opraviti skupno več kot 4000m vzpona in spusta v ne najbolj prijaznih vremenskih razmerah ter spati na 0 stopinjah, pred odpravo je bilo potrebno opraviti več zahtevnih treningov, zadnja dva sta bila poleti na Triglav in Jalovec. Na cilj smo prispeli v četrtek zvečer, do leta smo imeli še tri dni, v zaspani grški vasici smo se namestili do nedelje, vreme je bilo res sončno in poletno samo v nedeljo, ko smo odšli domov.  

Olimp je z 2.919 metri najvišja gora v Grčiji. S svojo veličino, kar 52 vrhovi, globokimi kanjoni in razgledi na morje je buril domišljijo že v času antike, tudi mi smo si ga še danes s strahospoštovanjem ogledovali skozi Zeusova vrata, sotesko nad mestom Litochoro, ki je najpogostejše izhodišče za vzpon na najvišji vrh. Leta 1938 je pogorje Olimpa postalo prvi grški nacionalni park, večina vrhov v parku je nad 2.000 m, najvišji je vrh Mytikas. Kako so zlati udeleženci doživeli odpravo, delimo v njihovih dnevniških zapisih.

Matic Plevanič, udeleženec na zlati stopnji in mladinski voditelj MEPI

Dejanskega trasiranja poti na Olimp smo se prvič kot novo sestavljena ekipa lotili precej pozno, točno štiri tedne pred načrtovanim odhodom. Imeli smo težave dobiti se skupaj na kup. Vsak si je izbral, katere podatke bo vpisal v skupno tabelo, večkrat smo jih pregledali, da odprava na koncu ne bi bila zavrnjena. Imeli smo težave z koordinatami GK, saj smo prvič šli v državo, ki ni uporabljala GK5, s pomočjo mentorja smo našli prave podatke. Teden pred odhodom  smo se še zadnjič dobili in šli skupaj čez celotno traso in dodelali tistih par detajlov, ki jih je bilo potrebno še doreči, smo pa tisti dan na žalost tudi izvedeli, da se eden izmed naših članov ekipe odprave ne bo udeležil.

Gašper Ružič, udeleženec na zlati stopnji, dijaki S2PTI, je opisal prvi dan.

Naša zlata odprava se je uradno začela. Naravnost iz letališča smo se pripeljali na izhodišče in s hojo začeli malo pred sedmo uro, v bistvu takoj, ko se je lahko videl teren, po katerem bi hodili. Že sam štart je bil zanimiv, saj smo si šli ogledati Dionizovo jamo in par slapov, ki so bili ob poti. Nato pa so se pa začeli višinci. Na poti do vrha se je zgodilo veliko zanimivih stvari, videli smo tovorne mule, ki so do koče tovorile živila, na poti smo srečevali zelo prijazne Grke. Prva večja postojanka je bila koča pod Olimpom, kjer smo se najprej dobro najedli. Zaradi težavne poti in primanjkovanja časa, smo se odločili, da težje nahrbtnike pustimo pri koči, kjer bi spali, za pot na Olimp smo si spakirali  manjše nahrbtnike, v katere smo naložili samo vodo, vrv, čelado in par čokoladnih tablic. Začetni vzpon je bil dokaj lahek in je hitro minil, nato pa smo prišli do plezalnega dela. Nadeli smo si čelade in previdno začeli vzpon. Moram reči, da smo se kot ekipa super odrezali, na vrh smo prispeli vsi v enem kosu brez problemov. Naredili smo še par posnetkov in slikic ter se počasi odpravili nazaj proti koči. Spust ni bil nič lažji kot vzpon, če to ni bilo dovolj, je imel teren ponekod tudi super imena, na primer “Hudičeve stopnice”. Nazaj h koči smo prišli ravno pred temo, da smo se lahko še normalno spakirali in pripravili za naslednji dan. Bili smo tako utrujeni, da smo vsi zaspali v petih minutah in tako se je nas prvi dan končal, do cilja pa nas je čakala še dolga pot. 

Jan Kozole je na naši šoli dokončal program strojni tehnik, trenutno študira v Mariboru, opisal je drugi dan grške pustolovščine. 

 Po napornem prvem dnevu zlate odprave so se nam špageti in mesne kroglice lepo prebavili in bili smo pripravljeni za drugi dan. Začetek je bil naporen, saj smo po isti poti kot prvi dan do Olimpa odšli s polnimi nahrbtniki. Ko smo dali težji del čez, nas je čakalo malo ravnine in kratka pavza, nato pa je sledil kratek vzponna . Nedlu smo odložili nahrbtnike in poiskali pot do gore Skolio (2905m), do vrha smo brez opreme potrebovali dobrih pet minut, ko smo se vrnili na sedlo, smo si ponovno oprtali težke nahrbtnike in nadaljevali na naslednjo bližnjo goro Agios Antonios (2816m). Po zaključku zadnjega vzpona nas je čakala samo še pot do bivaka, ki pa se je v megli in dežju zelo vlekla. V bivaku nas je pričakalo mnogo litrov vode za kuhanje juhe ter ležišča z odejami. Po kosilu smo se vsi s spancem odpočili noge, zvečer pa igrali karte ter si ponovno skuhali juhe ter noodle. Zunaj je na 2400 m še naprej deževalo. Po večerji sta nas čakala le še spanec in priprava za naslednji dan.

Žan Kos je srednjo kemijsko šolo v Novem mestu končal kot diamantni maturant, trenutno v Ljubljani študira biokemijo, opisal je tretji dan. 

Tretji dan se je začel deževno. Zaradi slabega vremena smo s hojo začeli kasneje kot ponavadi. Namesto da bi začeli hoditi ob 7.uri , smo iz bivaka odrinili ob 11.uri, ko je najhujši naliv ponehal. Začetek je bil odličen, saj smo precej veliko razdaljo prehodili  zelo hitro, poleg tega pa ni premočno deževalo. Skoraj brez padavin povzpeli tudi na Kalogeros (2701 m), s katerega je bil zaradi megle zelo slab razgled. Nato smo se začeli spuščati, česar smo bili precej veseli, dokler nas niso vse bolj pogoste dežne kaplje spravile v slabšo voljo. V dolino smo hodili po ozkem grebenu, poraščenem s travo, ki je zaradi dežja prav hitro postal spolzek. Dogovorili smo se, da bomo jedli, ko pridemo do koče, ki je bila v trenutku dogovora približno 6 kilometrov zračne razdalje stran. 6 kilometrov se nam ni zdelo veliko, a se je v tistih razmerah  drugače verjetno precej enostavna pot zelo zapletla. Po mokri travi smo se v megli spuščali h koči, kjer smo želeli pripraviti drugi topel obrok tisti dan. Ko pa smo slekli mokra oblačila, smo samo pojedli tortilije s pašteto in ker je bila ura že precej pozna, do prenočišča pa še skoraj 4 kilometri, hitro krenili naprej. Na srečo je sonce posijalo ravno, ko smo se odpravili od koče, bilo pa je še ravno dovolj toplo, da je posušilo naša popolnoma premočena oblačila. Pot do prenočišča ni bila zahtevna, je bilo pa zato zahtevnejše iskanje primernega prostora za šotor. Na grebenu je bilo zelo malo ravnih lokacij, če je bil kakšen prostor dovolj raven, je bil preraščen s podrastjo. Ko smo se končno ustalili, smo samo še postavili šotore in izčrpani popadali v spalke.

Rok Vintar je prav tako končal program strojni tehnik, trenutno študira v Novem mestu, opisal je zadnji dan odprave. 

Zadnji dan naše odprave smo se zbudili v šotorih med praprotjo. Pot smo začeli ob 7.uri zjutraj. Zadnji dan smo imeli nalogo, da na vsaki točki predstavimo njene posebnosti in posnamemo kratki filmček. Prva točka je bila cerkev, na kateri naj bi prvotno prespali, vendar zaradi dileme ali je tam dobro za spati ali ne, smo nato rajši poiskali prostor za spanje drugje na poti. Druga točka naj bi bile ruševine Choros Leibethron, vendar so bile obdane z ograjo in nadzorovane s kamerami, zato rajši  nismo splezali preko ograje. Tretja točka je bil muzej Olympus, v katerem smo imeli lepo doživetje, zgodovino, nastanek, ter znamenitosti Olimpa nam je na zanimiv in poučen način prikazal kustos muzeja, predstavil nam je tudi drage kamne in njihov nastanek ter veliko zgodovinskih znamenitosti in teorij. V muzeju smo zato preživeli kar tri zelo prijetne ure.  Na zadnji točki na gradu Platamon smo si ogledali obzidje, cerkev ter  stolp, v katerem so pred nekaj stoletji živeli tamkajšnji ljudje. Z gradu je bil končno tudi  lep razgled na Olimp in na mesto pod gradom templjarjev, ki je strateško postavljen, saj je mimo potekala pomembna trgovska pot. Od gradu smo pot nadaljevali proti zadnji točki, na kateri smo preživeli še ostanek tedna in se spočili pred nedeljskim letom domov.