S potjo do Seville smo začeli v ponedeljek, 20. oktobra, ob polnoči. Kljub temu, da nismo nič spali, je bilo na avtobusu zelo živahno in pot je minila hitro. Leteli smo mirne tri ure in utrujeni še pred poldnevom prišli v naš hotel in dom za 2 oz. 4 tedne – Yugo Palm Studios.

Nekateri so se že spoznali s službo, drugi pa smo le izvedeli lokacijo delovnega mesta in delovni čas.

Prvi dan moje službe je bil v torek, ki pa se ni izšel tako, kot sem pričakovala, saj sem ob prihodu na svoje delovno mesto, Areafit Cuesta del Rosario, izvedela, da naj bi delala popoldne. Po nekaj nesporazumih in izmenjavi e-pošte sem si izborila dopoldansko delo. V službi sem spoznavala različne vrste vadb (pilates, spinning, body pump, cross training ...), drugače pa sem se pogovarjala s sodelavci. Moram priznati, da sem kar izpilila znanje uporabne angleščine in do popolnosti osvojila zlaganje brisač. Moje delo je trajalo le štiri ure, od 9.00 do 13.00, tako da mi je popoldne ostalo veliko časa za raziskovanje Seville.

Sevilla je zelo slikovito mesto z razvejanimi ulicami, med katerimi spletni zemljevidi ne delujejo najbolje. To sem občutila tudi na lastni koži, saj sem se kar nekajkrat izgubila na poti v službo. A tega ne jemljem kot slabo izkušnjo, saj sem raziskala kup ulic, ki jih sicer ne bi nikoli opazila.

Španija je znana po zelo izrazitem plesu – flamenku. Ogledali smo si ga in moram reči, da je to res posebna izkušnja. Ko prideš tja, si le okvirno predstavljaš, kako ples izgleda, a šele ko ga opazuješ v živo, spoznaš, kako ognjevita umetnost je to – ne le na plesnem, ampak tudi na glasbenem področju.

Ta dva tedna pa nismo bili le v Sevilli. V soboto smo izkoristili lepo vreme in se z vlakom odpeljali v Cordobo, ki slovi po veličastni mošeji. Tudi tam sem raziskala veliko različnih ulic in moram priznati, da je mesto name naredilo velik vtis.

V času mojega bivanja sta se v Sevilli eden za drugim zgodila dva večja dogodka, ki sem ju občutila na lastni koži. Prvi je bil v torek, 28. 11., ko se je v mestu zgodil velik protest. Združili so se študenti in dijaki iz celotnega mesta ter protestirali proti nasilju v šolah. Ravno sem hodila iz službe in nič hudega sluteč odkorakala naravnost v množico.

Drugi dogodek pa je sledil v sredo, ko je Sevillo zajela tropska nevihta, sredi katere sem se znašla tudi sama. Malo je manjkalo, da me ni odneslo do hotela. Poplavljenih je bilo veliko cest, podzemnih garaž in celo bolnišnica. Tisti dan so zabeležili 115 litrov dežja na kvadratni meter, s čimer je mesto po navedbah lokalnega sveta podrlo svoj dotedanji rekord padavin.

Moram priznati, da mogoče res nisem delala veliko, a vseeno sem se veliko naučila. Praksa v tujini ni le delo – gre tudi za učenje samostojnosti. Daje ti možnost, da se v še vedno nadzorovanem okolju malo osamosvojiš in poskrbiš sam zase. Res je, da mi je bilo na začetku nekoliko težko, predvsem zaradi vseh izgubljanj po ulicah, a spoznala sem, da zmorem in znam biti samostojna.

Tako da: prakso v tujini priporočam vsakemu, saj prinese veliko lepih izkušenj in spominov.

Zapisala Pika Skrivalnik

Fotografije Pika Skrivalnik in Jan Dobravc